ArtsBooksVisual ArtsMusicMusic Commentary

Ocene

RTVSLO – Ars

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Play

Open in

64 episodes
Avg 6 min
Slovenian

Episodes 64

Newest Oldest Longest

All20 Unplayed20 In progress0 Played0

Counted on this page — what you have heard stays on this device, so it is not something the list can be paged by.

August 17 · 6 min
Samo Kreutz: Lomljene poti
Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Jure Franko. Pesnik in pisatelj Samo Kreutz je avtor dvanajstih knjig v slovenskem jeziku in šestih v angleščini. V kratkoprozni zbirki Lomljene poti ponuja v branje osem zgodb, v katerih vsakič znova vznika sodobni “zlomljeni” človek, ki razgalja potrošniško družbo 21. stoletja, iz katere na vsak način želi pobegniti. Bodisi prekine z dobro plačano službo in družino bodisi postane pozoren na razpoke v neoliberalni ideologiji, ki zazevajo ob ravnanju z brezdomci, vaškimi posebneži, neindoktriniranimi protestniki in nič hudega slutečimi živalmi … Stil pisanja variira med realističnim, nadrealističnim, znanstveno-fantastičnim in poetičnim in na trenutke se zazdi, da se znajdemo v možganih protagonista, o katerem ugotavljamo ali je umetniški genij, psihotik ali le izjemno senzibilno bitje, ki se v polni meri zaveda vpliva nezavednega na manifestacijo stvarnosti. Čeprav nas naslovnica s fotografijo dveh dečkov in razrite zemlje v ozadju navdaja z mislijo, da gre za realistično zasnovan potopis, nas že prvi zgodbi Dom, ki se zgodi in Prvič s prababico k maši “prizemljita” s svojim poetično-filozofskim slogom in polemiziranjem na temo begunstva in krščanskih stereotipov. V zgodbi Indigo in jaz, ki v podpoglavjih razpne ves barvni spekter refleksij pisarniške delavke, ki se poleg pritiska nadrejenih in sodelavcev morebiti sooča tudi s svojo avtističnostjo, ugotavljamo preplet subjektivnih misli in objektivne realnosti. Protagonist zgodbe Ugrez v obdobju korone ugotavlja, da vsi ljudje niso ujeti v ideološki diskurz o “reševanju drugega”, čeprav v procesu razsvetljevanja izgubi soprogo in sina in tudi delovno mesto. Zdi se, da ga preplavi notranji mir prav ob ugotovitvi, da se tam zunaj nahajajo ljudje, podobni njemu, z zasejanim dvomom o celem naboru rekvizitov in strategij, vpeljanih skupaj z novodobnim medicinskim imperativom: “In začutil je olajšanje. Vseobsegajoče. Morda zato, ker je bil končno zunaj, izven dosega te družbe, in je popoldanski piš vstal, da bi prevetril prostor pred njim. Mogoče. Ali pa morebiti zaradi tega, ker jih je videl. Ljudi. Ogromno njih, kako so hodili sem in tja. Počasi, sproščeno. Predvsem pa … brez mask. Zdaj si je lahko spet domišljal, niso še vsi – prodani.” Čeprav se zgodba zasuka v smer maščevanja bogatemu in nadutemu šefu, pisatelj ne pozabi omeniti taborov, ki so se oblikovali v času epidemije covida, in medsebojnega obtoževanja naših in vaših, cepilcev in “antivakserjev”. Zgodba je zanimiva tudi zato, ker ponuja pogled v delovanje možganov in ustvarjanje prepričanja na podlagi retoričnih fraz in vizualizacij, ki lahko pripeljejo do dramatičnih razsežnosti. Primer magičnega realizma, ki ga povzroča lucidna samohipnoza, je zgodba, Simon med stvarmi. Brezdomec Simon, ki je s svojo prisotnostjo tako rekoč sestavni del velikega trgovskega centra, namreč izgine, njegovo dušo pa zajamejo izpovedi goloba, otroka iz soseske, ženske in varnostnika in s svojimi pričevanji odkrivajo koščke mozaika njegovega življenja in izginotja. V nekem trenutku se pojavi Simonovo vsevidno oko in se zlije s poletom ptice, ki zakriči: “Izginotje je zlitje s tem, kar ljudje spregledajo.” In v nadaljevanju: “Kot bi zamaknjenost v trenutku popustila, so se mimoidoči začeli prisiljeno nasmihati drug drugemu. Niso več vedeli, zakaj so se zbrali tukaj. Ali pa so potihoma govorili o nekom, ki asfalt spreminja v vodo.” Čudeži, ki se dogajajo protagonistom zgodb so možni zaradi prekrivanja različnih dimenzij subjektivne realnosti v skupinsko hipnozo, pisatelj pa z njihovimi citati tke simbolne vezi, s katerimi vnaša v fizikalni svet magijo kot čarovnik, ki se zaveda vpliva besed na konkretna dejanja. Tudi zadnje tri zgodbe so polne ekspresionističnih refleksij in simbolike, povezane z zvokom, glasbo, barvami in doživljanjem vojne oz. miru, ki ga protagonist zgodbe Beethoven ni odgovoril tako vztrajno išče. V dnevnik si zapiše: “Mir ni odsotnost sovražnika. Mir je takrat, ko lahko sovražniku rečeš – ti si del moje simfonije.” Zgodbi Kleejeva zanka in Tri spirale modrine sta poklon dvema imenitnima slikarjema, Paulu Kleeju in Van Goghu, ki sta se navduševala nad metafiziko svetlobe, barv in glasbe. Pisatelj odslikava zgodbi, kot bi nanašal barve na platno, in se pri tem poigrava z ekspresionizmom in nadrealizmom. Čeprav v opisih lahko začutimo tudi pisateljevo bit, kako vibrira z bitjo umrlih umetnikov, pod njo zaslutimo (z)lomljenost sodobnega človeka, ki išče prizemljitev za svoja hrepenenja in besede, s katerimi bi lahko opisal svojo razcepljenost v poblaznelem svetu nadrealnih pričakovanj, klasifikacij in semantičnih paberkovanj, ki se dostikrat vrtijo v začaranem krogu. Kratkoprozna zbirka Sama Kreutza Lomljene poti, ki v uvodu nosi domiselno posvetilo “tistim, ki nosijo namesto zemljevidov – brazgotine”, je namenjena posamezniku, ki se zaveda svojih ran in brazgotin, ki jih prekrije čas, je počastitev skozi uprizoritev njegovih notranjih bitk, ki jih zrcali sodobna družba. Avtorja moramo pohvaliti za inovativen stil, ki se na določenih mestih pojavi kot nadrealističen kolaž različnih žanrov, in za strukturo zbirke, zastavljene kot luciden hologram, ki ga lahko hkrati beremo na več diskurzivnih ravneh.
August 17 · 9 min
Andreja Blažič Klemenc: Življenje potuje skozme
Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Jure Franko in Maja Moll. Poezija primorske avtorice, profesorice in prevajalke Andreje Blažič Klemenc je meditativna, lirična in osredotočena na bivanjska občutja. Njen slog zaznamujejo subtilni stilistični utrinki, krajše pesniške oblike in globoko zaupanje v moč in izraznost besede. V pesniškem prvencu Naj me beseda iz leta 2013 je zajela v čas ujete trenutke, prebliske in raziskovanje bivanjskih pojavnosti od rojstva, hrepeneče bližine, samote, pa vse do svetlobe in vedrine, pogosto opuščanje ločil pa poudarja neskončnost in odprtost povedanega. Novo pesniško zbirko Življenje potuje skozme predstavljajo krajše meditativne impresije in premisleki o medprostorih bivanja. Naslov ni mišljen kot vdanost v usodo, temveč kot vabilo na duhovno potovanje s pogledom, usmerjenim proti umiritvi, tišini in harmoniji, od koder se znova polna moči vrača k zunanjemu svetu s sporočilom, da je vsak posameznik zares živ in svoboden šele takrat, ko sam postane gradnik svojega prostora: ko izprazni liste preteklosti, da lahko nanje napiše brezmejnost prihodnosti. Zbirka je manifest bivanja lirske govorke Pesmi so razvrščene v pet različno dolgih ciklov. Prvi cikel Življenje potuje skozme je popoln krog ustvarjalne in duhovne preobrazbe od absolutne tišine do izbruha življenjske energije. Je nekakšno pesničino vnebovzetje besede. Želja po stvarjenju neskončne beline nepopisanih listov (Napisati bi bilo treba) ni poziv k praznini, ampak k radikalnemu očiščenju. Da bi lahko zapela resnično odo življenju, mora najprej pobrisati odvečne besede, hrup in družbeno pogojeno vseenost in ravnodušnost. Belina postane prostor novih možnosti, v katerem se briše meja med tukaj in onkraj. Je duhovno platno, na katerem se združita zemeljsko bivanje in onstranska večnost, pri čemer pasivni mir pesnice ne zadovolji. Vstop skozi nova vrata z iskricami v očeh, ki simbolizirajo trenutek navdiha, je njena zavestna odločitev za ponoven vstop v svet, le da tokrat pod lastnimi pogoji. Prežeta z notranjim mirom se znova obrne navzven. Življenje, ki je prej potovalo skozi lirsko govorko kot tiha reka, se zdaj prelije v dinamično, iskrivo ustvarjanje (Diši). Izkaže se, da njeno iskanje tišine ni namenjeno begu pred svetom, temveč pripravi na to, da svet objame z vsemi njegovimi ponujenimi možnostmi. V pretresljivem kontrastu drugega cikla Zatišje navznoter, ki deluje kot katarza skozi temo, se njen pesniški svet sooči z najtemnejšimi silami sodobnega sveta, a z jasnim ciljem, da bo našla pot od apokalipse do odrešitve. Glasniki teme izvajajo radikalno destrukcijo bivanja, kar pomeni razkroj iluzij in neposreden napad na človečnost in sočutje. Metafora hologramov, ki ugasnejo, razkriva, da je velik del sodobne resničnosti le umeten konstrukt, projekcija in lažna svetloba (Glasniki teme in niča). V najgloblji točki, kjer ni več hologramov in družbenega hrupa, Andreja Blažič Klemenc končno doseže absolutno jasnost. To ni več iskanje, ampak védenje, trdno eksistencialno sidro. Čeprav so glasniki teme prinesli grozote, pesnica prav v tej ogoljeni resničnosti najde počitek (Zazdi se). Ko se zave »kdo smo in čemu«, je zunanja tema ne more več uničiti, temveč pomeni očiščenje: izbriše nepomembno, da lahko v miru in tišini znova prepozna svojo izvorno bit in smisel bivanja. Če sta prva dva cikla nihala med družbeno katarzo in iskanjem bivanjske svobode, gre v tretjem Ptica sem v tvoji krošnji za izrazit čustveni in metafizični prelom. Pesničin prehod od boleče nostalgije in hrepenenja do pomiritve z izgubo je kot elegija, ki se prelevi v svetlobo. Namesto obupa nad smrtjo izbere vero v nevidne vezi, ki ostajajo. Preteklost in sedanjost, zemeljski rečni breg in neskončno modro nebo se zlijejo v eno. Pesnica ugotovi, da tisti, ki so odšli, ne izginejo, temveč postanejo pokrajina, nebo in svetloba. Smrt zanjo ni konec, ampak se preobrazi v varujočo, nevidno navzočnost. Onkraj postane prostor, od koder ljubezen še vedno zre nanjo in jo spremlja na njenem bregu (Najbrž prisluškuješ). Četrti cikel Mirujem in opazujem rast se začne s kratko pesmijo Hvalnica nečasu, ki je ključ do globljega razumevanja poezije Andreje Blažič Klemenc. Nečas je zanjo dar, ki prisili svet, da se ustavi. Ko se je motnje zunanjega sveta več ne dotikajo in se prisili k pogledu vase, se notranji uvid in pravo razumevanje sveta izostrita. Iz zunanjega zatišja preide v globoko osebno, intimno pokrajino, kjer se zunanje spremembe letnih časov zlijejo z notranjim zorenjem. Avgustovski obet jeseni ni slovo, ampak zorenje in žetev življenjskih spoznanj. Ko zunaj »sneži v gluho noč«, postanejo besede mehka postelja in edino pravo zatočišče. Zima s svojim »ksilofonom hladu« prinaša estetsko lepoto, a ne more zamrzniti tistega, kar je v ljudeh živo. Bistvo človekovega obstoja in ustvarjalnega navdiha v samoti zime dobi novo, čisto in nesmrtno obliko. Zunanji svet zmrzuje in izginja, tisto, kar je resnično žlahtno, pa ostaja. Zaključni niz šestinpetdesetih večinoma drobnih pesmi z naslovom V soju plešoči list tvoje veje.je najdaljši in predstavlja sintezo, kjer se lirska govorka s prehodom v prvo osebo množine zlije z univerzalno človeško izkušnjo. Dogodki postanejo zrcala, v katerih gleda(mo) sebe. Čas se ustavi. Linearno dojemanje preteklosti, sedanjosti in prihodnost izgine, zlije se v točko izvora. »Drsimo / skozi negibni čas / v enost pradavnine, / obrazi dogodkov so uprti v nas. / Gledamo jih, v njih sebe, / in gnetemo spomine prihodnosti.« Simbolika spominov prihodnosti je tu paradoksalna, saj če je čas negiben, se je vse že zgodilo in se hkrati šele bo. V pesmi Tam je luč dne in tema obenem kroglast prazačetek, ki je kot simbolika kroga popolna oblika brez začetka in konca. In prav tam, kjer tema in luč ne izključujeta ena druge, ampak soobstajata v harmoniji, doseže pesničin 'jaz' razsvetljenje ter sprejme vse dele sebe in sveta. Zadnja pesem Drobir na situ dneva deluje kot odrešitev: »Mirno se razgledujem, / srce mi igra od vznesenosti, / tako blizu mi je vse najdražje, / tako krepčilna je bližina vseprežetosti.« Potovanje skozi vesolje se izkaže za potovanje domov, iz intelektualnega opazovanja kozmosa v čisto, izkustveno radost bivanja. Samota izgine, saj je pesnica na koncu vendarle našla globoko duhovno pripadnost svetu. Naslov pesniške zbirke Življenje potuje skozme potrjuje, da je potovanje Andreje Blažič Klemenc obrodilo sadove. Pot skoz dež besed, negibni čas in prosti pad je varno pripeljala nazaj v prvobitno dobroto, v zibelko novih začetkov.
August 17 · 5 min
Nika Nikolič: Zataknjeni v vezju
Piše Matej Bogataj, bere Igor Velše. Nika Nikolič je v literarni prostor vstopila z romanom Nekadilci brez otrok, kjer je že v naslovu priklicala nemogočo situacijo najemojemalcev; od njih lastniki stanovanj zahtevajo čim manj motenj, ki bi jih lahko prinesli neukrotljivi otroci, tudi čim manj sledi na inventarju, ki bi ga recimo pustil tobačni dim. V romanu sledimo zgodbi punce, ki s priložnostnimi deli zasluži preveč za podporo, a ne dovolj za preživetje. Hkrati je njena bivša cimra enostransko prekinila komunikacijo in se izmika, kar protagonistki jemlje mir, predvsem pa se zateka v notranji svet, v sanjarjenje, s katerim kompenzira občutek nemoči v vsakdanjem življenju. V lastnih sanjarijah je seveda bistveno bolj pogumna, spretna in uspešna kot v realnosti, pri popisovanju drsenja med svetovi pa je v pisavi Nike Nikolič opaziti, da je ukvarjanje s terapijami njeno poklicno področje in da se na vsakovrstne odklope od realnosti, pretežno nefunkcionalne, spozna. To je očitno tudi v romanu Zataknjeni v vezju. V njem obrobna in v bistvu anarhistična skupnost na meji urejenega in urbanega sveta, ki je dodobra reguliran in so pravila toga in nesprejemljiva, poskuša živeti avtonomno. Vodi jih spretna izdelovalka robotov za zabavo in prosti čas, nekakšnih idealnih spremljevalcev, ki jih potem čustveno in telesno nepotešeni klienti najemajo za zmenke. In podobno. Kot ena od strank najame robota tudi nekakšna inšpektorica, ki skrbi, da tisti z obrobja mesta ne bi kršili mestnih predpisov o tem, kaj roboti smejo početi in kakšno programsko opremo lahko vsebujejo; seveda je tudi to določeno, saj gre za družbo prihodnosti, ki je družba popolnega nadzora, patrulj nekakšni androidov, ki vdirajo v sisteme robotov in preverjajo njihovo ustreznost in zakonitost njihovega programiranja. Ob tej grožnji za anarhistično skupnost, ki se preživlja z izposojo in izdelavo robotov in so ji očitno na sledi, pa ji grozi tudi porušenje hierarhije v mafijskem podzemlju; skupina, ki je komuno ob plačilu varovala pred konkurenčnimi kriminalnimi in izsiljevalskimi tolpami, doživlja notranjo preobrazbo, stari vodja, ki je zagotavljal stabilnost, izgublja moč in se počasi umika, na vrh pa prihajajo novi ljudje. Avtorica v romanu zaostruje tendence sedanjosti, recimo totalni digitalni nadzor, regulacijo odnosov med roboti in programi in uporabniki. Hkrati nas postavlja na prizorišče, ki ga poznamo iz nekaterih distopij, v katerem je družbeno tkivo tako načeto, da prevladuje moč in večina slepo sledi nevidnim odločevalcem in njihovim zapovedim, ne da bi se spraševali o smiselnosti vsega skupaj. Tisti ki iščejo alternative in se naselijo v pravni in ostalih prazninah med skupnostmi, torej znanilci novega in uporniki, pa postopno izginjajo s prizorišča. Svet v romanu Zataknjeni v vezju je hipertehnološki. Stroji so že postali tako podobni ljudem, da jih je težko ločiti, predvsem pa je njihove odzive mogoče usmerjati z dodajanjem recimo empatije, humorja ali poželenja, seveda simuliranega in programiranega. Veliko prostora je namenjenega popisovanju različnih strojnih odzivov na spremenjene okoliščine delovanja, kar seveda vodi to pisavo v razsežnosti, kjer so čustva in osebnostne lastnosti zabrisane, nejasne, predvsem pa izginjajo. Hkrati ravno to poudarja vlogo nezavednih procesov, tudi pri tistih, ki še nismo v kibernetskih časih in tehnološko sproženem delovanju. Človek, kakor se zrcali v robotu, se tako kaže kot vsota nenadzorovanih reakcij in motivacij. Čustva kot nekaj v evoluciji pridobljenega so nepotrebna v hipu, ko jih lahko še bolj od originalov poustvarijo roboti. Hkrati pa ravno supertehnologizacija sveta malce potegne tudi na že preigrane viže iz distopičnega in znanstvenofantastičnega žanra, najprej kar na roman Mi Jevgenija Zamjatina izpred dobrega stoletja. Nika Nikolič se tako v romanu Zataknjeni v vezju navezuje na temelje znanstvene fantastike, pa tudi na obuditev in razcvet žanra, ki ga je v zadnji tretjini prejšnjega stoletja s potovanji v vesolje spodbudila realna možnost srečanja s tujimi, nezemeljskimi inteligencami, danes pa se napaja iz možnosti in pasti, ki jih v svet prinaša vse večja raba umetne inteligence.
August 10 · 4 min
Alenka Koron: Stičišča
Piše Tonja Jelen, bere Lidija Hartman. Zbirka štirinajstih znanstvenih prispevkov Alenke Koron Stičišča predstavlja daljše časovno raziskovanje slovenskega leposlovja. Razprave so že bile objavljene v monografijah in revijah, kot so Jezik in slovstvo, Primerjalna književnost in češka Slavica litteraria. Raziskovalka, literarna komparativistka in publicistka se v njih posveča slovenskemu leposlovju dvajsetega in enaindvajsetega stoletja. Pozorna je na tuje vplive, realne okoliščine nastajanja in ustvarjanja del, pri čemer uporablja različne literarnoteoretske metode. Knjiga je razdeljena na tri dele. V prvem je avtorica pozorna na prvo svetovno vojno in na različne vidike, ki so vplivali na pisanje. Začenja z vojno prozo v današnjem splošnem literarnem spominu nekoliko spregledanih Milana Puglja in Juša Kozaka. Oba sta pisala z vidika, kako uničujoča je vojna za kogarkoli. Poudarek je na nesmiselnosti vojne, s citiranimi odlomki omenjenih avtorjev je prikazana vsa anomalija in pogubnost vojne, v opombah pa avtorica opozori tudi na tuje avtorje, ki so vojno zagovarjali. V drugem delu Stičišč se Alenka Koron posveča Borisu Pahorju, letu 1968 in Rudiju Šeligu, pri čemer je pozorna na okoliščine nastajanja del in literarnega dogajanja. V članku Življenjepisi Borisa Pahorja razgrinja tudi zasebne, senčne plati njegovega življenja, prispevek Nekropola Borisa Pahorja in svetovna literatura pa konča z mislijo, da njegova kanonizacija v svetovno literaturo še ni končana. Pozornost na tudi na Slovenskem prelomno leto 1968 je osredotočena na raziskovanje proze in dramatike. Avtorica se poglablja v dramska in prozna dela Primoža Kozaka, Dušana Jovanovića, Marka Švabića, Mateta Dolenca in Dimitrija Rupla in Milana Dekleve. Še posebej bi izpostavila primerjave francoske književnosti z literarnim dogajanjem na Slovenskem v petdesetih in šestdesetih letih dvajsetega stoletja v prispevku Dolgo leto `68 v slovenskem pripovedništvu in dramatiki. Gre za obdobje, ki je z literarnoznanstvenega področja premalo raziskano, na kar opozarja tudi avtorica razprav. Zadnji članek v tem sklopu pa kritično predstavlja pripovedni opus Rudija Šeliga. Zadnji, tretji del razprav se ukvarja z različnimi temami v prozi. Sodobni teoretski pristopi so zanimivi in s široko perspektivo kažejo na možnosti raziskovanja znotraj literature. Alenka Koron analizira pripovedni prostor Idine kocke Suzane Tratnik, pri čemer bi opozorila na spacialnost v tekstu. Raziskovalka upošteva sodobne teoretske načine in jih pronicljivo sklada z analiziranjem omenjene kratke zgodbe. V nadaljevanju se posveča večjezičnosti in večkulturnosti Josipa Ostija in Gorana Vojnovića, pri čemer je pozorna na zgodovinske okoliščine. V članku o alpinistični pripovedni literaturi se osredotoča na Igorja Škamperleta, Dušana Jelinčiča in Bogdana Biščaka, pri tem pa je pozorna tudi na terminologijo. Zadnja razprava obravnava zvoke in glasbo v izbranih besedilih Ivana Cankarja, Milana Puglja, Cirila Kosmača in Rudija Šeliga. Pri tem poskuša dokazati, da je glasba v vseh »besedilih modernizirala oziroma specifično sooblikovala njihov pripovedni diskurz«. Tudi tukaj avtorica uporablja sodobne raziskovalne pristope. Stičišča Alenke Koron so dragocen nabor znanstvenih besedil, saj predstavljajo pomembne teme in avtorje in avtorico ter osvetljujejo do zdaj premalo raziskana področja literarne zgodovine.
August 10 · 7 min
Ivo Svetina: Avgust
Piše Pia Zala Meden, bereta Lidija Hartman in Jure Franko. Ivo Svetina v zbirki Avgust upesnjuje poletno melanholijo minljivosti. Kar 72 pesmi, napisanih v prostem verzu, obravnava bivanjsko tematiko človekove smrtnosti in osamljenosti, ki se neločljivo prepleta s poetološkimi vprašanji. Zbirka se začne z motom Williama Carlosa Williamsa: “Poleti se pesem sama poje.” Svetinove pesmi tako sledijo umirjeno in zbrano, brez nuje, a veliko resnejše in globlje kot zgolj počitniško. V prvi pesmi piše: “Avgust. Sanjam, ni noč, ni dan. Bedim. / Nagovarjam prijatelje, mrtve. Govorim jim, / predavam. Nihče ne posluša.” Motivika pokojnih prijateljev se nadaljuje v drugi pesmi, njihovo odsotnost pa potencirajo živalske podobe levjih mladičev z materjo ali črnega psa, ki kot v sanjski sekvenci priteče in skoči na posteljo ter ga uspava. Lirski subjekt izstopa iz samote z branjem modernističnih pesnikov in pisateljev, s katerimi stopa v dialog in se jim priklanja v spoštovanju. Najprej bere “eksotično literaturo, če to kaj pomeni,” natančneje Mesto in ščeneta Maria Vargasa Llose. V sedemnajsti pesmi polemizira s esejem Octavia Paza Lok in lira. Nekaj pesmi posveča Ezri Poundu, ki ga imenuje sveti Ezra kot judovskega pisarja in duhovnika, zadnjega, “ki je kraljeval ozvezdjem besed”. Svetina ga prikaže kot nežnega vrtnarja, ki zaliva rože na dvorišču bolnišnice. Naslednja, triindvajseta pesem se začne s citatom iz Poundovega Pizanskega cantosa: “Čas je zlo.” Obstaja spomin na čas, ko še ni bil zlo, to je čas med zimo in poletjem. Poleg številnih medbesedilnih navezav je motivika pesniške zbirke Avgust močno razgibana in vezana na najrazličnejše kraje in obdobja od puščavske eksotike do domačega gorskega podobja: najpogostejša je živalska motivika in motivika sonca, noči, svetlobe, hrepenenja po temi. Meditativno soočanje z lastno smrtnostjo je “budno sanjarjenje,” ki se v dvainsedemdeseti pesmi zaključi tako: “Zadnji dan avgusta. /…/ Končno sam. Nikomur več zavezan, svoboden, brez / imena, / brez preteklosti, samo jaz, kot sem bil v uri rojstva.” Lirski subjekt išče, kdo je, in se poskuša prepoznati v prednikih: “V hiši, v kateri se je pred stoletjem obesil ded, / nisem več gospodar. Le njegovo ime nosim.” In pozneje: “Je minilo stoletje ali več? Očeta ni več, tudi sam nisem / tak kot pred stoletji.” Na koncu se ugleda v svoji najbolj razgaljeni resnici: sam je in je samo to, kar je v tem trenutku. Avgust je mesec, ki je še živ od poletja, sonce – eden izmed pomembnejših motivov zbirke – je visoko v zenitu, a že čutimo neizogiben prihod jeseni, za katero pride smrt. Čas je človeku nekaj nedosegljivega, nekaj, kar ga presega in kar deluje proti njemu: “Čas ni moj zaveznik, visoko zgoraj je, / kjer ni več kisika.” Pesniška zbirka Avgust vsebuje ciklično pojmovanje časa, v katerega pa slehernik ni vključen: on je minljiv in bremeni ga zavest o lastni smrtnosti. “Kar je bilo, bo znova; česar ni bilo, se bo kmalu zgodilo, a mene ne bo,” piše. Zdaj, ko je blizu koncu življenja, se mu zdi, da o tem, o čemer je že pisal, piše od konca proti začetku in smrt je rojstvo: “Gorijo rokopisi, v katerih sem popisal življenje / svoje družine, vesolja, konca, ki ga ni, / saj se vse konča z začetkom.” Pesništvo pa je v posebnem odnosu do časa: pesnik se kot urar sklanja nad besedilo in pesem ima svoj ritem, ki je “natančna metrika,” besede kot v ritualu dobivajo nove pomene in presegajo čas. Kot nasprotji sta postavljeni človekov čas, ki se izteka v peščeni uri, in pesništvo, ki se vzpenja v območje nad časom. Prek zavedanja lastne minljivosti in odnosa do resnice, ki je ženska, Svetina odpira poetološka vprašanja. Njegov vsakdan ni vreden pesmi, saj je tak, da bi “lahko pripadal bogovom, a bil je dovoljen ljudem.” Zbirka upesnjuje vse dvome, ki jih ima pesnik v zavedanju, da ga bo čas kmalu izdal. Lirski subjekt dvomi o zmožnosti poezije, da z njo lahko preseže lastno minljivost, pa tudi o tem, ali je sploh povedal kaj vrednega, nekaj, kar bi imelo vrednost tudi za druge. Očita si, da je kot krt ril za črvom – pesmijo – in pri tem zapostavil tiste, ki so ga imeli radi, ter jih prosi, naj mu odpustijo. Zdi se, da gre za dvojno bolečino: ni izkoristil časa, ki ga je imel z ljubljenimi, hkrati pa tudi v pesništvu ni našel svoje življenjske osmislitve: “Ozrem se in nad seboj zagledam goro, nemo, donebno. / Nikoli se nisem povzpel nanjo, nikoli, tudi takrat, ko še / nisem bil krt.” Lirski subjekt je pesmi pisal v samoti, “v tišini sem sestavljal besede, da bi naredil zatočišče za srce.” Izbira medbesedilnih navezav odseva pesnikov odnos do poetoloških vprašanj in življenjske filozofije; poetika pesniške zbirke je pogosto melanholična kot Pazova, vseskozi iskrena kot Poundova, skoznjo slišimo krike Nietzschejeve volje do življenja in eksistencialnih premišljevanj Dostojevskega. Avgust je pomensko gosta in medbesedilno bogata pesniška zbirka, ki v poletni atmosferi počitnikovanja zre v oči najglobljim človekovim vprašanjem o njegovem bistvu in pomenu pesništva. V recenziji nam je uspelo našteti le najpomembnejše motive in teme, a jih bo bralec našel še mnogo več Zbirka je brezhiben spoj jezika in meditativnih, pogosto sanjskih premišljevanj, ki suvereno pravi: to je Poezija.
August 10 · 8 min
Borut Kraševec: Dan spomina
Piše Vid Bešter, bere Jure Franko. Borut Kraševec nam že na prvih straneh svojega drugega romana Dan spomina daje vedeti, da meri visoko. Vse bo stalo, kot je treba, napove, ko pred nami metodično in kot po pravilu razlaga elemente romana … Prav vse, kar položi pred nas, podaja kakšno informacijo ali pa draži s še neznanim razpletom. Nič ni odveč ‒ in vse je polno sladkih bralskih obetov! Še največja draž za bralca pa je morda prav vprašanje, ali bo roman v svoji ambiciji uspel? Ali bo čehovovska pištola ustrelila? Dan spomina se dogaja v poznih tridesetih letih 20. stoletja. Prvi del v podeželski graščini, ki je že videla boljše čase, drugi pa v Ljubljani. Osrednji lik je Dušan ‒ bivši primorski zdravnik, ki je pred fašizmom zbežal v Jugoslavijo. Službo dramaturga in prevajalca mu je preskrbel tast, stanovanje na Rimski ulici tašča, preglavice pa mu povzroča žena Lili, ki ni le bolj literarno nadarjena od njega, ampak je tudi alkoholičarka. Prav to je povod, da se Dušan na začetku romana odpravi v odročno graščino Lilijine sestrične Eme, kjer se pred posledicami svoje finančne nesposobnosti skriva njegov tast Tine. Zasnova je torej zavestno klasična: liki se ‒ tako ali drugače ‒ zberejo v od sveta malce oddaljenem salonu, kjer bodo njihovih odnosi dani na preizkušnjo in ogled. Ali pa bo morda kdo umorjen? Poleg Dušana in njegovega tasta so med obiskovalci in gosti graščine še en primorski begunec, komunist in tihotapec Dino, kapitalist Kraljič, ki snubi gospodarico, ter njena sestra, propadla pianistka Karmina, ki se je vrnila z Dunaja. Kmalu se jim pridružita še Lili in njena mama Vida, premožna in ugledna ljubljanska gospodarstvenica. Vsak ima seveda kakšno umazano skrivnost ali kak nečasten up, ki ga skriva pred drugimi, pred sabo in pred nami. Pripovedovalec je tretjeoseben, a ne povsem odkrit. Malo zato, ker vedno privzema perspektivo kakega lika, predvsem pa, ker rad kaj zamolči. Sprva si bralec marsikaj obeta: toliko namigov in skrivnosti je vsepovsod! Seksualnost na primer ni prav nič prikrita, pogosto je nazorno opisana ‒ a aferici, ki si jo privoščita od žene odtujeni Dušan in od nacističnega moža ločena Karmina, nismo neposredno priče. Tudi druge bolj ali manj hvalevredne strasti, misli in dejanja so včasih odkrito priznana, drugič pa nanje le namigujejo besede ali okoliščine. Kraševcu je očitno všeč, če nas za trenutek zmede s spremembo pripovedne ravni, perspektive ali časovnim preskokom. Besede, misli in podobe s konca enega poglavja pogosto odzvanjajo v začetku naslednjega, nakar se izkaže, da se pripoved pravzaprav nadaljuje nekje drugje. Podobno se znotraj poglavij stapljajo in rimajo sanje z budnostjo in spomini s sedanjostjo likov. Morda bi se komu lahko zazdelo, da pisatelj ni vešč svoje obrti, a je očitno, da bralce namerno mede ‒ saj je sicer zelo pozoren, da nam nudi oporo in nas vztrajno opozarja na čas in kraj dogajanja, na relevantne podatke iz biografije likov ter odnose med njimi. Tudi to bi utegnil kdo kritizirati, češ da pisatelj bralca preveč previdno vodi za roko. Sam bi mu raje poočital, da se morda vseeno malo preveč postavlja z obvladovanjem pripovedniških trikov. Že kar nekoliko objesten je, ko nam vedno znova prikazuje, da zlahka in z eleganco upošteva in krši vsa pravila klasične romaneskne pripovedi. Seveda ima roman Dan spomina temu primerno visokoleteče vsebinske ambicije. Številne omembe in namigi na klasično književnost ‒ še posebej izstopata Balzac in Čehov ‒ je treba morda razumeti kot naznanitev merila, s katerim naj bralci roman ocenjujemo. Tematsko je roman precej širok. Varanja in skrite strasti se dogajajo na apokaliptični kulisi španske državljanske vojne, fašizma in anšlusa. Osrednja tema pa je Dušanovo izogibanje vedno bolj vsiljivemu svetu ‒ njegovo umikanje v zasebnost in vztrajanje, da hoče biti umetnik. Odlašanja in izmikanja je v romanu zelo veliko. Ves čas čakamo, da se bodo karte premešale … pa se kar nekako ne. Vsaj ne zares. Samo skoraj. Kolikor bližje smo koncu, očitneje je, da bo ta skoraj tudi ostal tematsko središče romana. Kraševec svojim likom ni posebno naklonjen. Vsi po vrsti so neprijetni, v kakšnem trenutku celo odurni ljudje. Še najhuje je z Lili in Dušanom. Lili je na začetku romana alkoholičarka, v drugi polovici pa telesno poškodovana in duševno strta. Kadar je opisana, prevladuje nelagodna, odbijajoča fizičnost. Predstavljena je skoraj kot stereotip ženske: samo telo in afekt. Dušan ni na drugi strani nič boljši ‒ njega sta sama duševnost in intelekt. Ta preizrazita duševnost si zamišlja na primer Lilijin umor in se izprijeno veseli njene nesreče in pohabljenosti, ker mu je končno omogočila pisati. V romanu je ustvarjalnost mogoča samo za ceno izrabe in morda celo zlorabe človekovega trpljenja in nesreče ‒ še najbolj lastnega. Ne le za Dušana, to verjamejo tudi drugi liki. Lilijin veliki talent je na primer plačan s ceno otroških in mladostnih bolj ali in manj prostovoljnih srečevanj s spolnostjo. Taka teorija ustvarjalnosti zveni nekoliko zastarelo, zastavlja pa tudi vprašanje, ali vanjo verjamejo le liki ali jo predpostavlja tudi roman. Podobno se moramo vprašati tudi glede Dušanove apolitičnosti ‒ njegovega skrivanja pred svetom in zavračanja pozivov k dejanju. Roman se konča na točki, ki daje slutiti, da to izogibanje ne bo moglo trajati večno. Čas se izteka ‒ vojna je navsezadnje vse bliže. Toda kakšno stališče ima Dan spomina do Dušanove neodločnosti in grozeče odločitve? Na zadnji strani se zdi, da se je roman končal prehitro ‒ še preden bi se usode dovršile, napetosti razrešile, odločitve sprejele. K občutku nezaključenosti doda še to, da se uvodno poglavje ‒ ki je pravzaprav bolj nekakšna magično-realistična črtica ‒ ne stakne z ničemer konkretnim v romanu. Tako na koncu deluje kot še ena nerazrešena skrivnost, o pomenu katere lahko z več ali manj užitka le ugibamo. Avtor bi se utegnil zagovarjati, da je roman takšen, ker je takšno pač življenje, ki mu je želel ostati zvest. Da je bila tudi pištola, ko je nazadnje ustrelila, nabita s slepimi naboji, v rokah pa jo je imela skoraj slepa Lili, ki ni mogla niti dobro nameriti … Strel, ki smo ga nestrpno čakali in pred njim trepetali, je bil strel v prazno. Takšna pa so pravzaprav tudi prizadevanja in življenja likov in se bodo tako tudi še in še nadaljevala … Vendar pa po drugi strani roman Dan spomina ves čas vztraja, da življenje, dejavnost in politika nimajo enakih pravil kot umetnost, kot literatura. Pisatelj ima torej nekoliko bolj omejene izbire in možnosti kot življenje. Ni pomembno samo, ali pištola ustreli ali ne ustreli ‒ pomembno je tudi, da zadene.
August 7 · 6 min
Rt strahu
Ali smo res potrebovali še tretjo priredbo romana, ki je zaživel najprej leta 1962 kot tesnobna srhljivka z Robertom Mitchumom in potem v devetdesetih še kot eksplicitna, mejno sadistična grozljivka z Robertom De Nirom? Ali so zgodbi, katere morda največji odliki sta učinkovita zasnova in jedrnat tempo, res koristili raztegovanje na deset epizod, dodajanje stranskih zapletov in posodabljanje likov? Ali pa je glavni junak Max Cady eden tistih filmskih arhetipov, ki ga mora vsaka generacija doživeti, interpretirati in ponotranjiti po svoje? Cady je v vseh dosedanjih interpretacijah predstavljal utelešenje imanentnega zla, novo branje pa odpira prostor za interpretacijo, da je zlo edini logični sad globoko nagnite, etično iztirjene družbe. Max Cady je prekletstvo, ki smo ga nase priklicali sami. Pošasti se ne rodijo, zgnete in oblikuje jih okolica. Novi Rt strahu, ki ga je za televizijo priredil Nick Antosca, si svobodno izposoja elemente iz obeh predhodnih filmskih priredb: spoznali boste že bombastično glasbeno temo iz leta 1962, ki jo nova serija učinkovito vdela v svojo uvodno špico. Posvoji tudi slabost vzbujajoči učinek fotografskega negativa, ki ga je v svoji različici uporabil Martin Scorsese. Prav tako ne more biti naključje, da se je v seriji našla vloga za Juliette Lewis, za katero je bil Rt strahu pred četrt stoletja veliki filmski preboj. Nesubtilno sporočilo vseh teh povezav se najbrž glasi: Morda mislite, da to zgodbo in like poznate, vendar se motite. Vseh deset delov, ki jih je režirala manjša vojska različnih režiserjev, se je odvrtelo na pretočni platformi Apple TV+; v vlogi zločinca se je udomačil Javier Bardem, ob njem pa nastopijo še Amy Adams, Patrick Wilson, Ron Perlman in drugi. V nabuhli minutaži, ki jo je zgodba s selitvijo na male zaslone pridobila, se scenarij poigrava predvsem z dinamiko maščevanja in protimaščevanja, toda pri tem tako zelo manipulira z gledalčevo naklonjenostjo in tako pogosto uporablja melodramatične obrate, da zabrede onkraj meja vsaj približno verjetnega. Včasih več ni nujno tudi bolje. Novi Rt strahu bi bolje učinkoval kot miniserija v štirih ali petih delih – to pa ne pomeni, da camp predelava, ki smo jo dobili, nima nobene vrednosti. Gledalski užitek boste našli predvsem v slikoviti kulisi ameriškega juga (španski mah visi tako rekoč v vsakem kadru), v skoraj manični stiliziranosti posameznih epizod, v razpoloženjskem plastenju nelagodja in seveda v igralskih bravurah Javierja Bardema, ki se rad pozabava z vlogami psihopatov. Teatralnost zna uporabiti zelo taktično, ravno dovolj, da ostane v središču pozornosti, toda ne toliko, da bi grožnja njegove prisotnosti zvodenela. Morda je trajna privlačnost Rta strahu to, da v marsičem ostaja enako relevanten kot pred sedemdesetimi leti. Še vedno živimo v sistemu, kjer žrtve spolnega nasilja nočejo pričati o svojih izkušnjah, ker se zavedajo, da bodo na zatožni klopi pristali njihov značaj, način oblačenja in vedenje. Zločinci še vedno odkorakajo na prostost zaradi napak v postopku in policija še vedno ne naredi dovolj, da bi zaščitila ogrožene, preden se jim kaj zgodi. Vseeno pa se branja Rta strahu skozi desetletja tudi spreminjajo. Prejšnja filma nista postavljala pod vprašaj naporov odvetnika, da bi Cadyja zlepa ali zgrda spravil iz mesta, nova serija pa izhaja iz zavedanja, da korupcija prežema sistem na vseh ravneh – prisotna je tudi med vrlimi zagovorniki zakona in pravice. Novi Rt strahu je tipičen primerek novodobne "prestižne televizije", ki skuša z visokim proračunom in zvezdniško zasedbo nadgraditi izvirnik, ki nadgradnje v resnici ni potreboval. Vse velike preobrate scenarij najprej jasno nakaže in potem še eksplicitno razloži – pisci močno podcenjujejo našo sposobnost dojemanja ali pa resnično računajo s tem, da med ogledom ves čas buljimo v telefone. Scenarij v zgodbo navleče cel kup podzgodb in novih vsebinskih poudarkov, vendar pri tem ne more zares prikriti dejstva, da je Rt strahu pod črto še vedno zelo preprosta zgodba o psihopatskem morilcu in njegovih žrtvah, ki bi jim sicer težko prilepili pridevnik "nedolžne". Včasih ni nič narobe s tem, da šundu pustimo, da je šund. Rt strahu odlično funkcionira kot soočenje z našimi primarnimi strahovi, manj pa kot obsodba kazenskega pravosodnega sistema in razmislek o nevarnosti krivih obsodb. Piše: Ana Jurc Bere: Lidija Hartman
August 3 · 6 min
Anton Špacapan in Francesco Tomada: Volkuljin sin
Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Priprave na spomladi zaokrožen kulturno-politični projekt Evropska prestolnica kulture, ki je ustvarjalno povezal obe Gorici, so spodbudile posebno razpoloženje, iz katerega so ob uradnem programu dogodkov spontano rasle različne bolj osebne povezave. Tako je tudi nastajanje knjige Volkuljin sin združilo dva avtorja, enega iz slovenske in drugega z italijanske strani današnje meje, ki mesti deli in povezuje. V ustvarjalni dialog sta se zapletla Anton Špacapan Vončina, ilustrator, kipar in scenograf iz Šempetra pri Gorici, ter pesnik Francesco Tomada, srednješolski učitelj v Gorici. Njuno sodelovanje se je razvilo iz zamisli, da bi posnela film na temo življenja Slovencev v obdobju fašističnega raznarodovalnega terorja. »Vse skupaj,« je genezo romana opisal Špacapan Vončina, »se je res začelo z idejo, da bi naredili kratkometražni film. Napisal sem list in pol A4 formata zgodbe, ta del je ostal skoraj nedotaknjen in je prva stran romana." Besedilo je v nadaljevanju pisal na prtičke iz oštarij, ki jih je nato, kot dodaja, "Francesco na srečo prelevil v Times New Roman, sicer nikoli ne bi prišlo do konca." Popisani prtički so se drug za drugim sestavljali v roman, Špacapan pa je medtem ves čas risal zgodbo. Ne presenetljivo, saj je bolj kot pisatelj ilustrator pa tudi scenograf, kipar in performer recikliranja ter obenem zelo vizualen tip ustvarjalca z bogatimi izkušnjami v svetu filma. Ilustracije, sta se nazadnje strinjala avtorja, niso bile vključene v knjigo (Špacapan jih je pozneje posebej predstavil na razstavi), pisanje pa je ohranilo nizanje daljših in krajših sekvenc, značilnih za filmske kadre. Kmalu po italijanskem izvirniku je delo s prevodom Gašperja Maleja dobilo tudi slovensko izdajo. Prizorišče pripovedi je Čepovan, slovenska vas, ki je bila po prvi svetovni vojni z rapalsko mejo odtrgana od nove jugoslovanske države in so jo novi gospodarji preimenovali v Chiapovano. Začetek opisanega dogajanja je zaznamovan z datumom 3. februar 1931, ko so fašistične oblasti iz Gorice poslale v vas manjšo vojaško posadko. Ne zato, ker bi jo bilo treba braniti, pač pa poitalijančiti, kar se dotlej ni zgodilo. V šoli, cerkvi in gostilni je še vedno odzvanjala barbarska slovenščina, ki je preprosti domačini niso bili pripravljeni sami od sebe zamenjati za vzvišeno kulturo in jezik dedičev mogočnega Rima. Tej ugotovitvi je sledil jasen ukaz: »Tukaj se govori samo italijansko!« In ker sama zapoved ni zadoščala, so Italijani stopnjevali nasilje. Z oken hiš so ukazali odstraniti polknice, da ne bi bilo nič skrito njihovim pogledom. Odpustili so dolgoletno učiteljico Majdo in začeli, za svarilen zgled, trpinčiti vaščane, ki se niso uklonili novim pravilom. Potem ko iz notranjosti države dalj časa niso poslali nadomestnega učitelja, je pouk prevzel sam poveljujoči poročnik Angelo, zagrenjen vojni invalid na vozičku. Najostreje se je lotil samosvojih Kafolovih, deda Miroslava, očeta Karla in enajstletnega Srečka. Luca Manegheso v spremni besedi v kljubovalnem Srečku vidi celo očiten namig na Kosovela, ki se je uprl preimenovanju v Fortunata. To je vrhnja, realna plast pripovedi z zgodovinskim ozadjem in sporočilom, da nasilje prejkoslej rodi upor. Nekateri, večinoma že pokojni vaščani v njej nastopajo s pravimi imeni in vlogami, tiste ki tega niso želeli, pa sta avtorja preimenovala ali ustvarila nove like. Hkrati se je izpod površja začela čedalje močneje oglašati lokalna legenda o ženski, ki se je spremenila v orjaško belo volkuljo. Kadar se je iznenada prikazala iz gozda, so za njo ostale luže krvi v snegu. Pojavila pa se je vedno, kadar so se v nevarnosti znašli Srečko in njegovi. V tem strašljivem liku je mogoče zaslutiti tudi pridušen vpliv svoj čas v hribih nad Vipavsko dolino razširjene staroverske prakse, ki po pisanju Pavla Medveščka prav v okolici Čepovana pozna skrivnostno Belo v gozdu. Volkulja se je Srečku naposled dala prepoznati kot njegova nesrečna mati, ki ni zbolela in umrla, kot sta mu govorita oče in ded, ampak je po preobrazbi v zver zbežala v gozd in od daleč bdela nad svojim edincem. Potem ko je krvavo obračunala z Italijani, ki imajo v svojih genih med drugimi zapisan mit, da sta Večno mesto ustanovila posvojenca volkulje Romul in Rem, je fanta prepustila odraščanju in se vrnila v gozd. Obrnjena analogija, ki sta jo uporabila Anton Špacapan Vončina in Francesco Tomada, kajpada ni brez razloga. Ne nazadnje je tudi fašistična vzgoja poznala volčiče, volkuljine sinove in hčere, šest do osem let stare dečke in deklice, ki so jim v državni organizaciji Balilla vcepljali dučejevo ideologijo. Avtorja romana Volkuljin sin se na tej prelomni točki ne poslovita od upornega Srečka, temveč njegovi zgodbi v skopih obrisih sledita do konca. Kot partizan Snežak se je pozimi 1944 proslavil z uničenjem dveh italijanskih kamionov, dobro leto pozneje pa ga je partijska sodna komisija kaznovala z zaporom, ker je, še vedno zavezan pravici, spričo pomanjkljivih dokazov zavrnil ukaz za usmrtitev štirih osumljencev. Poleti 1971 se je peščica prijateljev od Srečka poslovila v tišini prazne pokopališke kapele v Solkanu. Brez pridig in poslovilnih govorov …
August 3 · 9 min
Janez Ramoveš: Heronova spirala
Piše Jože Štucin, bereta Lidija Hartman in Jure Franko. Pesniška zbirka Heronova spirala (mimohod panjskih končnic) Janeza Ramoveša, pesnika iz Suše pod Blegošem, je po osnovni zgradbi sonetni venec, akrostiha sicer ni, ima pa še druge vsebinske dodatke, ki pesnitev širijo v večji in kompleksnejši izdelek. Avtor spremne besede Zdravko Duša jo opisuje kot nekakšen hibrid, pesniško zbirko, ki ima nastavke odrske uprizoritve. Razširjena z orkestrsko in zborovsko glasbo bi se lahko približala celo znamenitemu škofjeloškemu pasijonu. Tudi vsebinsko je namreč blizu žalostnemu križevemu potu glavnega junaka, v resnici antijunaka, voznika klavniškega tovornjaka, ki vse življenje vozi krave v smrt. Vzporednica z brodnikom, ki prevaža duše umrlih čez Aheiron, je več kot očitna, tu voznik kamiona prevaža žive duše v smrt in ga to tudi očitno bremeni in muči. V šestem sonetu namreč resignirano spoznava: "Ževav ja ma, vsak človk pa duše nima, / tu sm spoznov, še marskej sm doživu, / včas v klavnc z voda pudn sm pomivu, / če lohk, marskej be zbrisu von s spomina." Šofer je Heron. Če povežemo z antiko, je matematik Heron iz Aleksandrije čisto nasprotje zgodbi, a zveni podobno kot Haron, brodar v Hadu. V strašljivo pripoved Heron vnaša red, zakonitost in natančnost. Je torej dosleden, skorajda znanstveno neoporečen izvajalec prevozništva živine v klavnico, spirala, ki je omenjena v naslovu, pa vedno znova vrača zgodbo nazaj, v junakovo mladost na podeželju, v naročje Harona, ki bo prej ko slej prevzel pobudo. Spirala pač teče v obe smeri, naprej in nazaj, je simbolen lik minevanja in večnega vračanja. Kot je vidno že v citirani kitici, je Ramoveš tudi to delo napisal v svojem narečju, seveda ne po navodilih dialektologije, temveč kot literarizirano narečje, ki besedilo polaga v usta navadnemu govorcu iz njegovega okolja, kjer prevladuje škofjeloško-cerkljansko narečje. Izredno zanimiv pristop pesnik goji že od samega začetka ustvarjanja. Lahko rečemo, da je svojo "vaško-kmečko" poetiko izpilil do popolnosti, hkrati pa moramo dodati, da ji je s tem nataknil nekaj hermetičnih uzd, ki bodo bralce iz drugih okolij prisilile k poglobljenemu in bolj analitičnemu branju. Sicer ne toliko zaradi narečja, konec koncev se koreni besed lahko hitro stikajo v vseh slovenskih govorih, težje bo poezija dostopna zaradi mnogoplastne simbolike, s katero Ramoveš iz lokalnega, vsakdanjega in domačijskega gradi eksistencialne vsebine. Metaforika je na videz preprosta, ljudska, v jedru pa nabita s plastmi globokih duhovnih izkušenj in spoznanj. Ta dvojnost podajanja skorajda filozofskih vsebin na način ljudskega govora je specifika Ramoveševe poezije. Res, da ni izumitelj tega sloga, je pa gotovo eden najbolj prepričljivih sodobnih ustvarjalcev, ki na plemenit način dvigujejo narečno govorico v visoko pesem. Ko se Heron, zbran in natančen prevoznik, ki nikoli ne zataji in vedno stoodstotno izpolni delovne naloge, začne spraševati o svoji mučni vlogi, je iskren in čustveno odkrit. V trinajstem sonetu se ozre vase, svojo nesrečno vlogo pa vidi bliže peklu kot nebesom: "Krave sa liipe, sm pomislu tist brt, / h zeml nem vliče bolječe vratove, / ene dogreja, že čakajo nove, / jest zmatran brodar sm, pred poku zaprt." Če še enkrat izpostavimo, ima Heronova spirala štirinajst sonetov, katerih uvodni verzi tvorijo magistrale na začetku. Povejmo še, da vsak verz spremlja motiv panjske končnice kot simbolna veriga ljudske umetnosti, dodanih pa je še devet songov za zbor in solista. Takoj je jasno, da to ni zgolj sonetna pesnitev, pač pa skorajda dramsko delo. Vsak sonet uvede literarizirana vsebina panjske končnice, ki oriše okolje, razkrije prizor in je nekakšna didaskalija, uvodni interpretativni ključ za sonet, ki sledi. Za vzorec naj bo zapis pred dvanajstim sonetom, ki namiguje na ljubezenski trenutek: "STAREC: pelje cizo. Težko jo vleče, kleca, vleče po kolenih. / Z nasprotne strani STARKA nese velik koš. / Srečata se, obstaneta. / Nadaljujeta vsak v svojo smer." Kmečka idila se v Ramoveševi poeziji kaže kot vigilija, kot čuječnost in tiho pričakovanje življenjskega cikla ljubezni, prebodeno s trpljenjem dela in vsakdanjega boja za preživetje. Za trenutek se pretvori v ljubezniv postanek, že skoraj ljubezenski stik, a to je tudi vse. Za romantiko seveda ni časa niti ni želje po čustveno-čutnih finesah, da bi se postanek razvezal v kaj več; ne, vsa ljubezen je zgolj hip in bližina na poti. Mogoče je to pesnikov spomin iz mladosti, ko je bilo na vasi še marsikdaj res tako, je pa, metaforično, prestavljeno tudi v njegov čas, v čas brodarske službe, ki tudi ne pozna oddiha in maziljenja čustev, službe, ki je trda, neizprosna in eliptična, tudi epileptična s svojimi travmatskimi uvidi in spoznanji. V sklopu prej omenjene "didaskalije" je pesem za zbor in orkester naslovljena Šmarn. Ker govori o nekakšnem spomladanskem romanju v gore, mogoče h kakšni Marijini kapelici, je ta ljudski glas prepoln spravljivosti in sožitja. Spet v zelo enigmatični sliki, ki lahko ta praznik povezuje tudi z odhodom v nebesa, v smrt: "Ke se cvitje odpjera – grema v gora. / Ke slike zbledeja – grema v gora. / Ke se zvečeri – grema v gora. Tam sa sledovi od tistih koraku. / Tam stojeja vetrovi, ke si zmjeri jih čaku. / Na drevjesu je tarča spraskana v lubje. / Odzgori varhovi okul se varteja. Ke j konc veselice – grema v gora. / Ke imama šulne spucane – grema v gora. / Ke dan se nardi – grema v gora. / Objeti čez rame – grema v gora." V knjigi je tudi dodatek. Skladatelj Gregor Pompe je uglasbil peti sonet in tu je objavljena celotna partitura. Po njegovih besedah skuša uglasbitev to dvojnost vzvišene mestne in preproste ljudske pesniške govorice "posneti z uporabo dveh godalnih triev, v enem od njiju je violončelo zamenjan s kontrabasom, da bi se približal bolj godbeniški in s tem "dialektalni" zasedbi. Temu ustrezno je razporejen tudi material, saj godbeniški trio ves čas leze proti valčku in polki, značilnima slovenskima glasbenima "dialektoma", regularni trio pa ostaja zavezan sodobnemu, abstraktnemu, realnemu ..." Dodajmo. Vsekakor zanimiva kombinacija in nadvse posrečen pristop, da imamo v knjigi tudi glasbeni vzorec, a žal je ostal le pri partituri. Bralec bi ga zagotovo želel tudi slišati na priloženi zgoščenki.
August 3 · 7 min
Veronika Simoniti: Kako umirajo ladje
Piše Ajda Klepej, bereta Jure Franko in Lidija Hartman. Tretji roman Veronike Simoniti Kako umirajo ladje beremo kot za nazaj napisan dnevnik. V njem nam pripovedovalka razgrinja svoje spomine iz povsem osebnih razlogov, s tem se bori proti pozabljanju in strahu pred minevanjem in izginjanjem. Retrospektivno razmišljanje o preteklih dogodkih jo vodi do premisleka o svojih odločitvah, omogoča pa ji tudi nekoliko več prostora za razumevanje svojih občutenj. Bolj kot do boljšega razumevanja sebe pa jo dnevniško razmišljanje vodi do iskanja predzgodb drugih. Dnevnik razkriva, da glavna protagonistka Pina sebe razume predvsem skozi odnose z drugimi, ki nezavedno usmerjajo njeno življenje. Pripovedovalkino življenje je nerazdružljivo s teatrom v najširšem pomenu besede, saj je v gledališču zaposlena kot dramaturginja in prevajalka. Gledališki svet nam skozi doživljaje predstavi natanko tako, kot si ga predstavljamo negledališčniki. S kolegi po vajah in predstavah ob vinu filozofsko razpravljajo o teoriji gledališča in idealistično razmišljajo o smislu in dometu komadov pa tudi sicer njihove misli obstajajo v diapazonu teatra. Vsaka primerjava, metafora ali miselni zaključek je povezan z odrom, igro, umetnostjo uprizoritve in ne nazadnje vse bolj z Dionizom, grškim bogom gledališča, saj se ansambel odpravi v rojstni kraj tragedije, v Grčijo. Največjo odliko romana vidim ravno v razgrnitvi gledališkega sveta v vsem svojem blišču in na drugi strani v bedi, ki se pred nami razgrinja polagoma. Avtorica Veronika Simoniti je v ospredje postavila dramaturginjo in prevajalko, osebo, ki ima v gledališču precej nevidno vlogo, saj delo najbolje opravlja tako, da njenega vpliva pri gledanju predstave ni čutiti. Ob obnavljanju svojih preteklih ljubezenskih zvez, še posebej zadnje z Urbanom, dramatikom in profesorjem na Akademiji, ugotavlja, da je to vlogo morda prevzela tudi v svojem življenju. Pisateljica pripovedovalkino negotovost, omahovanje in nezaupanje vase zelo dobro prikazuje s kolažem spominov, saj dobro navigira med časovnimi obdobji njenega otroštva, odraščanja in odraslega življenja. Predstavlja nam zgolj izbrane drobce, ki pa so bistveni in ključni za ustvarjanje večplastne, razmišljujoče in introspektivne literarne osebe, kakršna je Pina. Zanjo so ključni odnosi z mamo in očetom, fragmenti skupnega življenja z Urbanom, pogovori z dramatikom Timonom in, najpomembneje, potovanje po Grčiji. Kljub temu da je roman Kako umirajo ladje skupek različnih drobcev, zaradi Pininih povezovalnih misli deluje kot celota, saj vselej kadar zaide v spomine, znova najde povezavo s sedanjostjo, celo najmanjšo. Pinine refleksije je Veronika Simoniti ubesedila izjemno pristno. Tak bralski občutek je dosegla predvsem s tekočim slogom in ubeseditvijo dialogov po naravnem govornem toku, a brez rahljanja slovnice in pravopisa. Hitro in doživeto branje poganjajo predvsem Pinine introspektivne refleksije in Urbanova zamolčana dejanja ter njegove skrivnosti, ki jih ob branju zaznavamo kot zle slutnje, ki čakajo za vogalom. Težo in globino pa roman dobi s Pininim razmišljanjem o lepoti, dobroti, usodi in resničnosti: “Nad resničnostjo imaš nadzor samo na odru”. Njeni dialogi z Urbanom in Timonom, ki jih Pina obnavlja po spominu, pa romanu dodajo pomembno filozofsko nianso: “Nepomembni dnevi grejo lahko v nič, ohraniti pa bi se morali tisti, ki so vredni zapisa, upodobitve, posnetka – zato gledališče ni nikoli dolgočasno: izpušča sivino”. Vsaka taka misel je pripeta na takšno ali drugačno spoznanje – po Aristotelu anagnorezo – iz grškega gledališča, filozofije ali mitologije, (Neizpolnjene obljube so simbol človekove šibkosti in nestalnosti njegove usode spričo božjih načrtov.”), s čimer avtorica dobro združuje teme gledališča, Grčije in Pinino doživljanje. Posameznikove misli in predvsem njegovo bistvo tako spoznavamo zgolj iz odseka njegovega življenja. Da spoznamo Pino, je dovolj, da beremo o njenem dojemanju dogodkov iz Grčije, ki sprožajo asociacije tudi v druge časovne in prostorske sfere. Ključna oseba, ki zaznamuje njeno življenje, je Urban: “Stopil je v prostor kot kralj, ki na žezlo navije vse niti in jih preplete po svoje”. Njegovo življenje je razdeljeno na dva pola – javno se zdi samozavesten intelektualec, v najintimnejšem pa je negotov egoist. Za slednje Pina izve po njegovi smrti, na koncu njune skupne življenjske poti. Pina v dnevniku na dolgo in široko opisuje potovanje po Grčiji, zadnja poglavja svojega življenja pa zgolj na hitro in brez podrobnosti obnovi (rojstvo hčere Katarine, Urbanova bolezen, njegova smrt, njena bolezen, razkritje Timonovega duševnega stanja). Z zamolčanjem velikega dela Pininega življenja je avtorica Veronika Simoniti podal zgoščeno in nabito pripoved, ob kateri bralec ne izgubi navdušenja, ter hkrati poudarila têmo, v kateri živi Pina in v katero jo ovija Urban. Zaradi umanjkanja Pininega glasu dobimo občutek, da jo je ljudem okrog nje uspelo nekako utišati, potisniti na stranski tir, v zaodrje, in to sluti tudi sama: “Sem bila ves čas ob njem brez dialoga”. Po drugi strani pa je roman ubeseditev zgolj enega poglavja v njenem življenju, samo digresija, zaključena kratka zgodba, zaradi česar njeno zapolnjevanje dnevnika na pomanjkljivih mestih ne bi bilo smiselno, “da ne bi skozi pisanje spregledala.” Avtorica zapiše: “je čas za resnico in je čas za prikritje”. Roman Kako umirajo ladje hkrati pooseblja oba pola. Bralcu se razkrijejo Urbanove skrivnosti, prikritih pa nam ostane veliko Pininih doživljajev in misli. Pinina odisejada pa navsezadnje doživi dovolj pomenljiv zaključek, ki prinese zadoščenje njej in bralcu. Ker avtorica v Pinino zgodbo navidezno spontano in nevsiljivo vpleta lirične in poglobljene miselne pejsaže, razgrne pristno življenjsko pripoved, ki se ob koncu zdi prekratka. Glavno protagonistko je tako lahko vzljubiti, da je na zadnji strani slovo od nje grenko. Kako umirajo ladje Veronike Simoniti je brez dvoma roman, ki nas močno zaznamuje na površini, potem pa počasi tone v globine naše duševne votline.
July 31 · 6 min
Spider-Man: Nov dan
Studio Marvel je Spider-Mana po desetih letih in treh filmih končno vrnil tja, kamor spada: na ulice New Yorka. V prvi trilogiji s Tomom Hollandom kot mladim, še zelenim Spider-Manom, so superjunaka pošiljali po evropskih turističnih znamenitostih in ga množili v multivesolju – niso pa nam privoščili tistih najbolj antologijskih prizorov, povezanih s tem likom. Menda je bilo »že prevečkrat videno«, kako Spider-Man slalomira nad newyorškimi ulicami in visi s stolpnic mesta, ki nikoli ne spi. No, novi režiser Destin Daniel Cretton, ki je še od filma Shang-Chi in legenda o desetih prstanih znan po svoji ljubezni do borilnih veščin in prizemljenih akcijskih prizorov, je izkoristil priložnost za nov začetek in vpeljavo malo bolj zrelega, odraslega Spider-Mana. Zmedeni najstnik iz prve trilogije je dobil dobrodošlo nadgradnjo značaja, akcijski prizori pa so najboljši, kar smo jih v tej franšizi kdaj videli. Manj je bombastičnih in predimenzioniranih pošasti, več je preproste radosti nihanja med nebotičniki. Na trenutke se Nov dan približa celostni potopitveni izkušnji, ki pričara bobneče vzdušje vrvečega velemesta. Film se oklene iztočnice spektakla Ni poti domov iz leta 2021. Doktor Strange je takrat, da bi preprečil usodno zlivanje med vzporednimi vesolji, iz spomina vsega človeštva izbrisal podatek, da je Peter Parker Spider-Man. Drugače povedano: vse karte je zdaj treba premešati na novo. Minila so štiri leta in Peter Parker se vse bolj izgublja v svoji vlogi superjunaka. Medtem, ko sistematično izkoreninja kriminal v New Yorku, se je težko izogniti občutku, da se z vso to storilnostjo samo skriva pred lastno osamljenostjo. Teta May je mrtva, edina prijatelja, ki ju je kdaj imel, MJ in Ned, pa očitno uživata v študentskih letih, ne da bi ju pri tem obremenjevali kakršni koli spomini na Parkerja. Peter, ki svoje večere preživlja v zanikrnem podstrešnem stanovanju, ju mazohistično zalezuje na družbenih omrežjih in se niti ne poskuša zbližati s kakšnim novim človekom. Stres te brezizhodne situacije v njem sproži tudi telesne spremembe. Če je prej svoje »pajkove mreže« proizvajal in sprožal sintetično, so zdaj začele same brizgati iz njegovih zapestij. Te nenadne spremembe v DNK-ju služijo kot opomin, da je Peter vendarle drugačen, mutant, in film se v tem vidiku – seveda znotraj parametrov blockbusterja – spogleduje celo z žanrom telesne grozljivke. Bi moral Spider-Man pustiti, da ga skrivnostna mutacija nadgradi v še bolj učinkovit borilni stroj, ali pa naj se upre postopnemu razčlovečenju? Medtem, ko naš junak premleva to dilemo, se nadenj spravi skrivnostna entiteta, ki očitno lahko preskakuje med telesi nič hudega slutečih gostiteljev in se jim naseli v možgane. Ustvarjalci filma so se neznansko trudili skrivati, kateri antologijski stripovski lik, ki ga igra Sadie Sink, je osrednji antagonist zgodbe – ampak vse teorije oboževalcev so se izkazale za pravilne. Spider-Manova zgodba je naposled trčila s stripovskim svetom, v katerem se gibljejo mutantski Možje X. Med svoje zaveznike Spider-Man lahko šteje Črno vdovo – njo igra Florence Pugh. Ta s svojim štorastim slovanskim naglasom poskrbi za zabaven intermezzo. Drug zaveznik je profesor Bruce Banner, ki pa se bo seveda na neki točki napihnil v neobvladljivo zeleno pošast, Hulka. Malo manj prepričljiva je njegova bromanca s Frankom Castlom alias Kaznovalcem, žilavim vojnim veteranom in silakom, ki pretirava s svojim karikiranim mačizmom. Igra ga Jon Bernthal, kar števec igralcev iz Odiseje pripelje na tri (druga dva sta seveda Tom Holland in Zendaya). Najbolj prizemljeni in človeški prizori v filmu so tisti, v katerih se Petrova pot končno križa z MJ-jino. Zendaya zbuja vtis, da je v stripovski film vkorakala iz neke druge, veliko bolj odrasle drame. Njen lik trmasto vztraja pri človeški razsežnosti zgodbe in ji s tem daje težo. (Kljub temu nam scenarij z vpeljavo nadnaravnega omogoči za Petrovo situacijo skoraj transgresiven ljubezenski prizor, ki ga sicer ne bi dobili.) Zelo očitno je, da poskuša Nov dan Spider-Mana (in morda cel svoj panteon) potisniti v bolj odraslo, čustveno zrelo fazo. Morda je to edini način, da preživijo v zabavnem ekosistemu, ki je končno prerasel zlizano formulo superjunaških spektaklov s predimenzioniranimi, računalniško animiranimi kataklizmami in serijskimi uničenji sveta. Igralci so naposled več kot samo zamenljiva telesa, na katere se da navesiti pajkice in posebne učinke. Ideja je prava, čeprav je film v tretjem dejanju še vedno prenatrpan s peripetijo in bi mu koristil veliko hitrejši razplet. Vseeno pa nam pusti kanec upanja, da decembrski Vzpon doktorja Dooma, naslednje veliko poglavje Maščevalcev, ne bo popolnoma brezdušen behemot. Recenzijo je napisala Ana Jurc, bere Lidija Hartman. Iz oddaje Gremo v kino.
July 27 · 4 min
Orlando Uršič: Preden grem naprej
Piše Tonja Jelen, bere Ana Bohte. Roman urednika in pisatelja Orlanda Uršiča Preden grem naprej odstira lokalno in nacionalno zgodovino, opisuje povojni čas posameznika in njegove družine, ki so ji odvzeli dostojanstvo in tudi življenja. Literarizirana resnična zgodba pokaže, da ima vsaka stvar več plati, Tudi v četrtem romanu se Orlando Uršič osredotoča na posameznika in njegovo pezo, povezano z osebno preteklostjo. Tako kot v prejšnjem romanu Krušni oče, v katerem se je ukvarjal z življenjem Josipa Hutterja in z njim povezanim bogatim gospodarskim vzponom Maribora, tudi v romanu Preden grem naprej razčlenjuje usodo realnega posameznika. Skorajda enak je tudi zgodovinski čas, prav tako se ukvarja z vprašanji o dobrem in zlu, odločitvah in družinskih tragikah po drugi svetovni vojni. Pomembno je razčlenjevanje vprašanja, kaj vse prinese konec vojna. Pravega konca in sprave ni, ostaja priokus, da sovraštvo in notranji boji ostanejo za zmeraj, najsi gre za posameznika ali kolektiv. Romaneskna zgodba je postavljena v mesto B., kot ga imenuje pisatelj, vendar se kmalu izkaže, da gre za Slovensko Bistrico in njeno okolico. Uršič natančno in hkrati boleče podaja podobo štajerskih krajev, ki skrivajo veliko tragiko nehumanih odločitev. Kaj vse pomeni Črno jezero, kaj vse so storili Pohorskemu bataljonu, kaj vse se je dogajalo ob talilnici bakra … se vrtinči v pripovedovalčevem miselnem toku. Sporočilnost romana je jasna: vse to je bilo nedopustno. Protagonist Alois Attems, v romanu tudi Louis, sin grofa Ferdinanda in grofice Vande Attems, se leta 1945 vrne v rojstno mesto in se sooči s posledicami mobilizacije v nemško vojsko. Znana družina Attems v povojnem času ni več živela v gradu. Louis se počasi vrača v spomine na lepo otroštvo, družina mu je pomenila varnost. Vse se spremeni z vojno in nato z denacionalizacijo. Alois težko spremlja, ko z Attemsovega gradu odnašajo osebne družinske predmete. Analitično premišljuje o drugi svetovni vojni in prisilni mobilizaciji. Tovrstnih polemik in obsodb je še danes veliko, roman pa pojasnjuje, zakaj je družina Attems v drugi vojni ravnala tako, kot je. V nemško vojsko so bili vpoklicani vsi moški v družini, tudi mladoletni. Družina, razen Louisa, pristane v taborišču, preživita samo dva otroka. Vsaka vojna prinaša brutalna dejanja. V romanu Preden grem naprej se osebna in družinska zgodba prepletata s kolektivnim spominom na številne vojne in povojne žrtve. Eden izmed protagonistovih najhujših spominov je ubijanje ljudi, čeprav so, kot je rekel, ubijali samo uniforme, in ne posameznikov. Vpoklican je bil kot petnajstletnik, iz nemške vojske je prebegnil v ameriško vojsko, nato se je bojeval kot jugoslovanski partizan. Njegov individualni odnos do vojne je jasen, odklonilen. Prva Uršičeva romana sta analizirala travmatično otroštvo, v najnovejšem pa se Alois v najtežjih trenutkih spominja pristnega in prvinskega stika z materjo. Psihološko niansiranje je dobro premišljeno in tudi karakterizacija ostalih literarnih likov je pretanjeno izrisana. Likinje, kot so mati, Katica, Jeanette in gospa K., so kot njegove vodnice, spodbujajo ga ali pa ga rešujejo pred smrtjo. Prihod v mesto B. je namreč bolj ali manj pomenil past, zanko, iz katere pa se je Attemsov zadnji sin vendarle rešil. Čeprav je rešitev enega življenja povezana s smrtjo drugega. Roman Preden grem naprej je mogoče brati z vidika zgodovine, psihologije in sociologije. Orlando Uršič opominja na preteklost, ki je mnogim zamolčana in prikrita tudi na krajevni ravni, hkrati pa razbije slovensko simboliko vlaka, ki ne daje več upanja.
July 27 · 6 min
Lenart Zajc: Kolesca harmonije
Piše Blaž Kavšek, bere Igor Velše Kolesca harmonije so prvi roman Lenarta Zajca po trilogiji Odred, v kateri se je literarno spopadel s kompleksnostmi druge svetovne vojne in njenih posledic na Slovenskem. Novi roman je spet bolj fantastičen in formalno bolj igriv. Gre za literarno delo, ki ga umerjajo konvencije in narativne možnosti, značilne za zgodbe o potovanju v času. V to shemo je vpeta kriminalka, ki zaradi časovnega preskakovanja na skrajnih koncih prehaja v alternativno zgodovino in distopijo. Roman je po eni strani izrazito zavezan temu, da bi bralca kratkočasil, po drugi strani pa se zdi, da se projekt popolne predanosti temu plemenitemu cilju ustraši. Mestoma marvelovska fizika ter tarantinovski prijemi so dobrodošli elementi romana. Klišejski liki, kot so zlobnež z velikim maternim znamenjem na obrazu, telesno majhna, vendar srdita in privlačna detektivka, nekdanji član britanskih specialnih enot, zapiti slavni literat in švicarski milijonar, so zadovoljivo spretno vpeti v zgodbo. Zabavno in pomirjujoče jih je prepoznavati kot potomce likov iz starejših romanov, filmov in televizijskih serij. Detektivka Eli na neki točki presenetljivo na dolgo monološko povzame dogajanje v grozljivki Idila režiserja Tomaža Gorkiča iz leta 2015. Sama pri sebi ugotavlja, da »tako originalnega in geografsko determiniranega kriminalnega motiva« ni zasledila nikjer drugod. Zdi se, da se pisatelj z njo strinja, in bi bil, če bi šlo, z veseljem umeščen v isto, mlado in vznemirljivo slovensko žanrsko tradicijo. V romanu je za to dovolj kvalitetnega in celo inovativnega nasilja. Še več je seksa, ki pa je, v primerjavi z nasiljem, pogosto bolj neumesten in neprepričljiv. Časovni trakovi, ki jih sprva spremljamo vsakega posebej, se počasi začnejo prepletati. V prvih poglavjih komaj razumljivi utrinki dobijo v drugi polovici svoje mesto v vedno bolj zapleteni ogrodni pripovedi. Če odštejemo Eli, se ta v največji meri vrti okrog dveh moških, Roka in Dominika. Čeprav so zaradi zmešnjave časovnih trakov identitete likov negotove, bi lahko rekli, da gre v osnovi za človeka, ki sta najbolj formativna dela življenj odživela v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Roman o časovnem preskakovanju in kaosu brezčasja je tako po občutku paradoksno časovno zelo statičen. V opise 80. in 90. let je vloženih veliko nostalgičnih orientacijskih drobtinic, na primer sklicev iz popularne kulture. Prostitutka, ki jo je eden izmed protagonistov pred več kot tremi desetletji najel na Češkem, se primerja z Julio Roberts iz filma Čedno dekle, ki je izšel leta 1990. Isti lik, Rok, se spominja dogodka, ki se je zgodil približno desetletje pred tem. Izvemo, da se je med seksom s svojim dekletom s prijateljem pogovarjal o novem Pobesnelem Maksu. Ta je v slovenske kinematografe prišel v zgodnjih 80. letih. Spomni se na pivo Ležak in tako dalje. Opazno časovno zaznamovan je tudi idiolekt teh moških, kar posledično velja tudi za jezik večine romana. Človeka, ki sta hlastno odživela 80. in 90. leta, govorita o »plavih očkah« in »mikicah«, mlada dekleta so »mule« ali »mladi hudički«, ko jima na hlače pade falafel, rečeta »jebemu«, matra ju »firbec«. Časovni trakovi, ki se ne tičejo tega obdobja oziroma ustreznice sodobnosti, v katero to obdobje zateka, so orisani bolj rokohitrsko. Antika in distopična prihodnost, ki to sodobnost dopolnjujeta, nista dovolj živi, da bi bralec lahko zares občutil njuno nenavadnost. Najzanimivejši in najbolj polnokrvni vidiki romana tako v bistvu niti niso nujno povezani z njegovim znanstvenofantastičnim ustrojem. Element potovanja v času, tematizacija potencialnih sočasnih svetov in identitetni kaos, ki iz vsega tega izhaja, ne delujejo kot zares ključni. Globlje resnice o ljudeh, ki jih znanstvenofantastični literaturi kdaj uspe razkriti s pomočjo svojih postopkov, roman zares poskusi izpovedati šele v zadnji vinjeti, ki pa od registra glavnine odstopa. Tako kvalitetna izpeljava žanrskega literarnega izdelka kot poskus preseganja žanrskih okvirov sta izredno zahtevni nalogi. Romani Raymonda Chandlerja niso fascinantni zgolj zato, ker naj bi presegli žanr. Fascinantni so tudi zaradi tega, ker niso dolgočasni in pretenciozni in ker pričajo o učinkoviti aplikaciji pravil žanra. Zaradi menjave registrov v Kolescih harmonije se zdi, kot da se Zajc ni mogel odločiti, katero pot bi ubral. Preveč ambiciozen je, da bi ustvaril zares sladko kratkočasje, po drugi strani pa tokrat ni bil dovolj spreten, da bi ga presegel. V zadnji vinjeti v romanu z naslovom Ep o gospodarju časa se Dominik, ujet v brezčasju, dokončno razčloveči. Nenavadno se dvigne tudi slog, kombinacija pridevnika in samostalnika »nevidno breme« se denimo spremeni v »breme nevidno«. Vsi intrigantni elementi, ki so doslej usmerjali dogajanje, izginejo, nadomesti pa jih refleksija, ki je prevelika za roman. Občutek zaostruje spremno besedilo urednika Boštjana Narata. Zdi se, da v triler, poln seksa, katan in ju-jitsuja, vsiljuje dimenzijo, v katero se bralcu ob tem romanu ne splača potovati. V drugačnih okoliščinah sicer kvalitetna roman in vinjeta v dotičnem kontekstu izpadeta moteče visokoleteča in morda celo pretenciozna, kar dela škodo tako njima kot sicer kompetentnemu poskusu kratkočasenja bralca.
July 27 · 7 min
Alja Adam: Pes, dvojčici in zeleni tatu
Piše Silvija Žnidar, bere Sanja Rejc. Peta pesniška zbirka Alje Adam Pes, dvojčici in zeleni tatu tke pisano poetično platno iz raznobarvnih, raznoliko toniranih tematskih niti, ki izvirajo iz takšnih in drugačnih ljubezenskih in družinskih odnosov, težkih, bežnih, lahkotnih ali kompleksnih, iz osebnih in medosebnih travm, iskanja notranjega ravnotežja, zaznavanja miline in bolesti v svetu, trenutnih psihičnih zakrčenosti in končnega odpiranja v svet, kjer je vse – bolj ali manj skrivnostno – povezano med sabo. Pretanjenost pesničinega peresa lahko zaznamo že v tem, da nobena pesem ne poje le ene tematske linije in ne podaja enostavnih motivov, pomenov ali emocij. Veliko jih učinkuje na način razslojene, počasi razgrinjajoče se in stopnjujoče se meditacije, z morebitnimi obrati poetične misli, in temu se povsem organsko pridružujejo večinoma solidne, močne pa tudi nežne podobe. Te so seveda tudi v službi retoričnih sredstev, metaforizacije ali metonimizacije, a večinoma ostanejo precej zasidrane v konkretni materiji in svetu, bralec lažje zatipa prenesene pomene za njihovim »ogrodjem«. Že naslov zbirke je intrigantno dvo- ali večumen oziroma ga kot takega lahko dojemamo, ko odložimo knjigo. Vse tri entitete – pes, dvojčici in tatu – se sicer pojavijo v pesmi z naslovom Razkošje in imajo v njenem kontekstu specifičen pomen, a jih lahko v navezi s celoto interpretiramo v razširjeni dimenziji večpomenskosti. Če se ustavimo zgolj pri psu, ta na primer zastopa živali, ki so v pesmih nekaj milega, krhkega, a hkrati kot del narave močnega in drugačnega; lahko pa pes simbolično, kot v eni izmed pesmi, reprezentira antipod toksičnega razmerja. Podobno bi lahko zeleni tatu razumeli kot permanenten zapis na telesu, ki v kožo vtiska spomine preteklosti za prihodnost, lahko pa je tudi opomnik bolečine. Zbirka se nenehno ziblje sem in tja na spektru manka in poskusa zapolnitve. Pesniški glas oziroma subjekt, ki ga zastopa v posamični pesmi, se pogosto vrača v preteklost, razgalja travme, ki so pustile brazgotine na njem in bližnjem in prihajajo na plan v takšnih in drugačnih oblikah še v sedanjem, tekočem času. Neredko so to družinske razprtije, na primer zapleten odnos s sestro, ki jo lomi depresija, kar skuša pišoča zaceliti. Zanimiv kontekst preteklih bolečin, ki jih nosimo s sabo, prinaša izraz »notranje deklice«, ki bi jih lahko tolmačili kot ostanke samote, zapostavljenosti, ranjenosti v najbolj nežnih, zgodnjih trenutkih obstoja in prek katerih se ljudje povezujejo ali razvezujejo še v prihodnosti. Več je tudi momentov, kjer osebe uničuje krutost specifičnega zgodovinskega časa, vojn. Takšna je že uvodna pesem, zapis o ukrajinski ženski, na katero pritiska predvsem simbolična bomba, kar sicer najprej daje vtis, da bo knjiga ubrala neko drugo pot pesniške pripovedi. Nato se znajdemo v pesmih, kjer posamezniki, najbrž predniki, skozi medij izpovedujoče se pesniške subjektke izražajo krčevito, zamolklo, globoko potisnjeno bolečino vojnih groz, holokavsta, pri čemer pisava, se pravi verzifikacija njihove zgodbe, poskuša dati glas zatrtim, pokazati krivice, če jih že ne more izravnati. Nemalo je tudi tehtanja odnosov, ki so tako hetero- kot homoseksualni, veliko je razhajanj, priznavanja napak, umikov in zlomov v komunikaciji. Odnosi pa v zbirki niso zgolj prostor ranjenosti ali manka, temveč tudi prostor, kjer se pesniški subjekt nenehno uči prihajati k sebi in skozi bližino z drugim spreminja lastno obliko, se uči biti v odnosih. Ljubezen je sicer lahko tveganje, a kljub temu nas odpre spremembi. Pesniška govorica raste iz teh srečevanj, saj skuša ujeti sledi, ki so jih drugi pustili v telesu in spominu, hkrati pa jih z zapisom že preoblikuje, osmišlja. Zbirka Alje Adam Pes, dvojčici in zeleni tatu sicer nima posebnega dramaturškega loka, posamične sekvence so ločene z belino listov, a ne gre za strogo tematsko ločevanje, slične meditacije, refleksije in topike večinoma konsistentno krožijo skozi knjigo. Morda lahko za kakšen odsek rečemo, da vsebuje več vračanj v preteklost, kakšen del pripoveduje o »zunanjih«, osebah, ki niso sam pesniški subjekt, ali zavzamejo heterodiegetsko pozicijo, če si dovolimo presaditi prozno literarno teorijo na pesniško »pripoved«. Tako kot samo življenje zbirke, ki se čuti bolj ciklično kot strogo premočrtno, sestavljeno iz mnogih drobcev, ki trkajo med sabo in se srečujejo v različnih časovnicah, je tudi ta zbirka valovita kot morje; slednje pesniški subjektki pomeni neko obliko pomiritve, raja, meditacije. Prednost zbirke je tudi močna čutna senzoričnost, ponazarjanje emocij, odnošajev z barvami in njihovim žarenjem, s skrbno vzpostavitvijo fizičnega »dogajalnega« prostora pesmi, ki nudi mnogo konotacij. Kar zmoti pesniško polnost, razvejenost in raznolikost je občasna »klišejska«, kdaj pa kdaj motivacijska misel, ki izpade nekoliko šibko in nepotrebno. Če bi iskala ključno besedo za obravnavano zbirko, bi najbrž vzporedno pomislila na dva izraza: razpoka in divja milina. V življenju, ki ga izpoveduje pesnica, pa tudi nasploh, vedno obstajajo razpoke: med posamezniki, v njihovi psihi, med ljudmi in naravo, ljudmi in presežnim. A poezija Alje Adam poskuša te razpoke – če že ne zapolniti – negovati, ozaljšati s svetlobo, z iskanjem pomiritve v stiku s tem, kar presega čisto, golo materialnost, in končno, s poezijo. Milina pa, prosto po Anne Dufourmantelle, predstavlja skrito transformativno silo življenja, ki ni končno stanje miru, ampak sila preoblikovanja. Ni naključje, da se zbirka zaključi z verzoma: »Pisanje zame ni bilo več nujnost, / temveč prostor za milino.«
July 27 · 6 min
Iza Strehar: Drsenje
Piše Urban Leskovar, bere Igor Velše. Izo Strehar poznamo kot dramatičarko in filmsko scenaristko. Za dramsko besedilo Izkoristi in zavrzi me je bila leta 2020 nominirana za nagrado Slavka Gruma, leta 2024 je to nagrado tudi prejela za besedilo Nezakonske matere. Za film Prasica, slabšalni izraz za žensko, ki je ob svojem izidu navdušil strokovno in laično javnost, je na Festivalu slovenskega filma leta 2021 prejela vesno za najboljši scenarij. Pripoved v njenem romanesknem prvencu Drsenje sledi dvema protagonistkama: Katarini, mladi brezposelni mami, in Juliji, izgoreli doktorski študentki. Obe se spopadata z mentalno stisko. Katarina je ujetnica klasičnih življenjskih mejnikov – čeprav ima razumevajočega partnerja in prikupno hčer, se počuti nezadostno in neizživeto, kar vodi v depresijo. Zdi se, da živi življenje, ki ji je bilo vsiljeno mimo njenih želja. Avtorica je to situacijo spretno izkoristila, saj prek Katarine detabuizira pomanjkanje materinske ljubezni in nakaže, da imajo družbena pričakovanja, ki posameznicam vsiljujejo spolne vloge, lahko uničujoče posledice. Mama mora biti požrtvovalna in ljubeča, hvaležna za to, da je to poslanstvo dobila v dar, a Katarina temu kalupu ne ustreza. Dragoceno je, da se je Iza Strehar lotila te tematike, saj skrb za prihodnje generacije še vedno temelji na ramenih žensk. Hkrati pa prek Katarine opozarja tudi na dvojne standarde. Družba precej bolj ostro kaznuje ženske, ki jim spodleti v materinski, kot moške, ki jim spodleti v očetovski vlogi. Na drugem bregu pa je Julija, ki v nasprotju s Katarino beži od klasičnih življenjskih mejnikov in spolnih vlog, a se sooča z drugačnimi izzivi. Kot doktorska študentka se spopada z izgorelostjo in pritiskom, da briljira na vseh področjih svojega delovanja, kar jo privede do psihoze. Roman Drsenje je strukturiran tako, da iz poglavja v poglavje izmenično spremljamo Katarino in Julijo. Lika sta kontrastna, izvemo tudi, da sta junakinji nekdanji sostanovalki, ki so ju življenjske odločitve oddaljile, a zdi se da je rezultat enak ne glede na to, ali sta družbenim pričakovanjem sledili ali se od njih namenoma distancirali, saj obe pristaneta v psihiatrični ustanovi. Avtoričina poglobljena karakterna študija protagonistk pa več kot o Katarini in Juliji pove o svetu, v katerem živita oziroma živimo. Pritisk na mlade ženske, naj zanosijo, čeprav bi zaradi kariernih ambicij raje zanosile pozneje, njihovo nenehno soočanje s seksizmom, in pritisk, da morajo zaradi neodgovornih spolnih partnerjev splaviti – slednje preganja Katarino – so tabuji, o katerih preprosto ne govorimo. Dejstvo je, da so tovrstne zgodbe marginalizirane in utišane. Prav tu bi lahko našli razlago za to, da tako Katarina kot Julija, ne glede na njune življenjske odločitve, pristaneta v psihiatrični ustanovi. Če nikomur ne moreta zaupati svojih izkušenj, sta posledično razčlovečeni; preostane jima le to, da jih tiščita v sebi, kjer se, nikoli slišane, nalagajo ena na drugo. Pripoved je neizprosna, prav v tem pa ima Drsenje tudi širšo družbeno poslanstvo, saj svoj govor začenja tam, kjer javni diskurz praviloma umolkne. V našem vsakdanu bi bili zgodbi Katarine in Julije nevarni, saj spodkopavata prevladujočo družbeno ureditev, a ravno tu na pomoč priskoči moč fikcije, ki lahko – pod varnim okriljem fabuliranja in ideje umetnosti, ločene od življenja, poda zgodbo, ki bi jo v pogovoru s prijatelji ob kavi, za družinsko mizo ali v novicah le stežka slišali. Dejstvo, da se Iza Strehar tega zaveda, daje romanu Drsenje posebno moč. Poleg zgodb, ki ostanejo neizrečene, na protagonistki negativno vplivajo tudi neurejeni družinski odnosi. Katarinin oče je odsoten, njena mama se izkaže za čustveno manipulatorko, ki izrablja dogmo katoliške morale in hčeri nenehno povzroča slabo vest ter jo na ta način čustveno nadvlada. Julijini starši so akademiki in zapriseženi deloholiki, ki od hčere pričakujejo zgolj presežke. Avtorica nas podrobno seznanja z Julijino paranojo, junakinja namreč v vsakdanjih naključjih vidi velike zarote. Svojce in prijatelje deli na tiste, ki so indoktrinirani, in tiste, ki niso. Misli, da je nekdo nadzoruje, a ne ve zakaj. Problem, ki pri tem vznikne, je, da Julijine paranoične misli na neki točki niso več karakterizacija, ampak zgolj vrtenje v prazno, element, ki vsebine ne dopolnjuje, ampak postane njen balast. Julijina paranoja bi zgodbi na primer lahko dodala neko drugo raven, ki bi lucidno poglabljala njeno vsebino, a do tega žal ne pride. Prav tako bi si lahko želeli, da bi bila oblika oziroma način pripovedovanja v romanu enako brezkompromisna kot vsebina. Avtorica Iza Strehar vse stavi na realizem, s tem pripoved sicer ničesar ne izgubi, toda morebiti bi bila vsebina še bolj prepričljiva, če bi jo ubesedila v bolj unikatnem formatu – spomnimo se Materinske knjižice Katje Gorečan, ki tematiko spontanega splava predstavi iz perspektive nerojenega fetusa. Sicer pa je pred nami suveren in drzen romaneskni prvenec. Iza Strehar je namesto moraliziranja izbrala empatijo, napisala suvereno karakterno študijo svojih protagonistk ter podala gol prikaz dveh žalostnih usod, ki ob koncu knjige izzvenita v negotovosti.
July 24 · 6 min
Odiseja
Britanec Christopher Nolan je eden izmed tehnično najbolj dovršenih avtorjev sodobnega filma. Tudi Odiseja ni brez hib, ki mu jih radi očitamo – montaža zvoka in občasna banalnost dialogov ostajata Nolanovi šibki točki – vseeno pa bi težko našli režiserja, ki bi mu bilo bolj smiselno zaupati tri tisoč let staro klasiko. Homerska epizodna struktura je pisana na kožo človeku, ki je iz nelinearnih zgodb in časovnih zank naredil svoj zaščitni znak. Časovni in pripovedni dimenziji zgodbe dodaja še vizualno moč: zgradil je filmski svet, ki grško antiko po življenjskosti v naši kolektivni domišljiji približa neprimerljivo večkrat upodobljenemu rimskemu cesarstvu. Odiseja v Nolanovi interpretaciji ni zgolj skupek samonanašalnih stilističnih poudarkov in bombastičnosti; v najambicioznejšem projektu svoje kariere režiser svet mita in fantazije prizemlji z realizmom, a ga obenem ne oropa spektakla. Ta preplet pravljičnosti ter skrajno tuzemskega trpljenja odpira prostor za zgodovinske "nedoslednosti" , pa tudi za bogove – ki sicer ostajajo umaknjeni daleč v ozadju. Ateno, ki jo igra Zendaya, lahko razumemo le kot manifestacijo Odisejeve krivde in strahov, ne pa kot resnično intervencijo z Olimpa. Puriste in klasiciste bodo brez dvoma zmotile svoboščine in izpusti, ki si jih je Nolan dovolil v odnosu do predloge. Odpovedal se je tudi daktilskemu heksametru in s tem spevni ritmičnosti grškega epa. Izgubljeno poetičnost na ravni dialoga pa je zato v celoti nadomestil z vizualno in kompozicijsko lepoto. Spomine na trojansko vojno in Odisejevo junaško popotovanje prepleta z zmedeno sedanjostjo izgubljenega, osivelega starca, a pri tem ohranja popolno preglednost nad zgodbo. Že po stanju štrenaste brade Matta Damona se je lahko orientirati, na kateri točki pripovedi smo. Za Nolanovo Odisejo je ključno režiserjevo branje njenega naslovnega junaka. Če je pri Homerju Odisej ne samo pretkan in pogumen, pač pa mestoma tudi prevzeten, mejno aroganten junak, Nolana motiv napuha v resnici ne zanima – to nakazuje že izbira Matta Damona, najbolj nenastopaškega med velikimi zvezdniki. Odisej je zdaj strt, čustveno otopel vojni veteran, ki ga hromita posttravmatska stresna motnja in občutek krivde; ne nazadnje je bil on tisti, ki si je izmislil prevaro s trojanskim konjem. Odiseja tako kar naenkrat ni več prilika o samovšečnem junaku, ki ga morajo bogovi postaviti nazaj na mesto, ki mu pripada, temveč zelo sodobna, eksistencialna psihološka grozljivka o človeku, ki ne zmore prekiniti cikla nasilja in vojne, ki ga je sam pomagal nadaljevati. V tem pogledu je Odiseja vsaj dopolnilo, če že ne nadaljevanje režiserjeve oskarjevske uspešnice Oppenheimer. Vsi vidiki filma, od stiliziranega čustvovanja do razmeroma higieničnega prikaza nasilja in ležernega pogovornega besedišča, so anahronistično prilagojeni našemu času in sodobni senzibiliteti. Težnja, da bi v Drugem vedno videli zrcalni odsev sebe, nam po eni strani sicer približa nek skoraj pozabljeni svet, a po drugi plati takšno racionaliziranje in prečiščevanje tudi splošči vso moralno kompleksnost kulture, ki je v marsičem drugačna od naše. Nam avtor ne zaupa, da bi lahko še naprej dihali z Odisejem, če ga ne bi kastriral v nesporno, anemično bitje? Nihče ni nikoli trdil, da je Nolan subtilen pripovedovalec; njegove svetove zaznamujeta jasna ideološka opredeljenost in določena mera politične popreproščenosti. Ta naivnost, če hočete, se temu filmu lepo prilega. Zelo lahko je potegniti vzporednice med zatonom Itake in sodobnega sveta: družba je na milost in nemilost prepuščena pohlepnim vojnim dobičkarjem, ki so izkoristili pomanjkanje moralno pokončnih posameznikov. Nolan in direktor fotografije Hoyte van Hoytema izvedeta načrtni desant na gledalčeve čute: vsak prizor, od smrdljive klavstrofobije v trebuhu trojanskega konja pa do podivjanega Pozejdonovega maščevanja na odprtem morju, je maksimalistična ponazoritev človekove majhnosti v svetu. Orjaškost peripetije protiutež najde v preprostem sporočilu: edina rešitev za naš razklani, individualizirani svet je v tem, da se nekako spet vrnemo k občutku za skupnost in solidarnost. Odisejo od tipičnega blockbusterja loči predvsem to, da ne klecne pod lastno kolosalnostjo. Nolan se zavestno ni bil pripravljen umakniti od sveta, o katerem pripoveduje, in se skriti v zavetje zelenih platen, posebnih učinkov in studijske sterilnosti. Njegovo priseganje na praktične filmske učinke je več kot samo pretenciozna gesta filmskega purista. Moderne pristope zna z obrtništvom stare šole spojiti na način, ki spominja na čarovnijo filmskega mojstra Raya Harryhausna. Recenzijo je napisala Ana Jurc. Iz oddaje Gremo v kino.
July 24 · 2 min
Kronologija vode
Igralci, ki gredo med režiserje, in prirejanje literarnih del za film – oboje utegne razočarati. Kar pa nikakor ne velja za Kronologijo vode – drzen režijski prvenec Kristen Stewart, posnet po spominih Lidie Yuknavitch, ki je bil premierno predstavljen na filmskem festivalu v Cannesu, zdaj pa ga lahko gledamo pri nas. Gre za film in knjigo o ženski, ki je doživela spolne zlorabe v otroštvu, je izgubila otroka in prestala več ciklov odvisnosti, predvsem od alkohola. Obenem ponuja optimističen zasuk, možnost izhoda iz začaranega kroga, ki ga okrog protagonistke ustvarijo najtežja možna čustva. Film je zelo suvereno zastavljen – z izjemno britansko igralko Imogen Poots v glavni vlogi, pa tudi s Toro Birch v vlogi protagonistkine sestre, in odličnim Jamesom Belushijem v pomembni vlogi mentorja pisanja. Kronologija vode je subtilno posneta na 16 mm filmski trak, tako da ima tudi slika neko posebno taktilnost – zrnatost in barvitost, kar se dobro ujame s pripovedjo, ki gradi na spominih in doživljanju. Vizualno je to delo močno, na trenutke se tudi poigrava z eksperimentalnim filmom. Prav tako ima močan zvočni dizajn. Izhajajoč iz misli, s filmskega začetka, da so spomini zgodbe, sledi življenjski zgodbi pisateljice, ki je napisala predlogo za film, avtobiografski roman Kronologija vode. Lidia Yuknavich je izhod iz težkih življenjskih situacij iskala v pisanju o prav teh. Film v tem smislu vzdržuje mit o tem, da umetnost izvira iz travm in bolečin, do česar imamo lahko zadržke. Vsekakor pa je pisanje, moč besed v filmu predstavljeno kot edina resnična možnost protagonistkine emancipacije, možnost, vzeti stvari v lastne roke in jih pregnesti v nekaj drugega. In narediti korak naprej. Vsekakor Kristen Stewart v filmu ne izkorišča teh izkušenj, ampak poda le toliko informacij o njih, kot je za razumevanje zgodbe nujno. Metafora vode v filmu kot nečesa, v kar se potopiš in ima očiščevalne lastnosti, ter protagonistki ponudi izstop iz primarne družine, je tukaj ključna. Ampak voda je tudi enačaj za solze, predvsem pa prispodoba za valovanje v življenju. Človeka silovit val odnese s sabo in nekam naplavi, vendar zatem morda zbere moč, da od tam odplava na boljši kraj. Recenzijo je napisala Tesa Drev Juh. Iz oddaje Gremo v kino.
July 24 · 3 min
Modra Sled
Film brazilskega režiserja Gabriela Mascara Modra sled bi lahko poimenovali tudi Babica gre na jug – pa čeprav na vzhod, po Amazonki. Glavna junakinja filma, 77-letna Tereza, se v distopični Braziliji prihodnosti mora soočiti z dejstvom, da država starejše od 75 let prisilno pošilja v tako imenovane kolonije, kjer naj bi si zasluženo odpočili po dolgih letih produktivnosti. Toda kar država predstavlja kot skrb za starejše, je v resnici, tega se dobro zaveda tudi Tereza, le priročna in poceni rešitev za to, kako se znebiti manj produktivne skupine prebivalstva – konec koncev še ni slišala za primer, da bi se kdo iz omenjenih kolonij kdaj vrnil. Ko Terezi uradniki odredijo napotitev v eno izmed njih, se upre diktatu, da bi bila zaradi svoje starosti poslana na simboličen odpad, ter se nameni slediti svojim sanjam. Čeprav ima film distopično vodilo, je režiser Brazilijo v filmu zasnoval le za odtenek drugačno od sodobne, tako pa je brez dvoma želel pokazati, da od tovrstne prihodnosti upravljanja starejšega prebivalstva v imenu ekonomske produktivnosti nismo daleč. Tereza se v filmu, še preden bi jo odposlali v kolonijo, sklene izpolniti svojo željo, da bi poletela z letalom. Toda ker za to potrebuje dovoljenje svoje hčere, ki je zaradi starosti zdaj njena skrbnica, jo pot najprej zanese na barko. Na bregu Amazonke najde ekscentričnega kapitana Caduja, ki z barko po Amazonki prevaža različen, morda nezakonit tovor, ter mu iz svojih prihrankov plača, da jo odpelje proti Itacoatiari. Tam bi ji morda uspelo najti koga za polet z ultralahkim letalom, za katerega, ker država tovrstne polete prepoveduje, ne bi potrebovala dovoljenja hčere. Začetna pot po reki simbolno začrta nadaljevanje filma. Medtem ko plujeta po neskončnih rečnih ovinkih, Cadu Terezo nauči voziti barko, v ključnem prizoru pa Cadu v reki najde polža, ki za seboj pušča nenavadno modro sled. Cadu si v oko kapne domnevno halucinatorno modro sluz in v deliriju vidi svojo prihodnost. Toda naslovna modra sled za Terezo ni le omenjena polžja tekočina, temveč modrina reke, ki jo vodi v prihodnost, začrtano po njenih lastnih željah. V nadaljevanju filmske pripovedi se Tereza znajde v raznih zagatah, med drugim jo oblasti zajamejo in skorajda odpeljejo v kolonije, vendar jim premeteno pobegne in postane prava pravcata ubežnica, ki se na koncu spet znajde na Amazonki, na barki prav tako starejše Roberte. Čeprav film Modra sled nekajkrat zaide v nadrealistične vode, to je že skorajda zaščitni znak sodobnih brazilskih filmov, je Mascarova filmska pripoved močno zasidrana predvsem v običajni Braziliji, po kateri se potika ubežnica. Nekateri izjemno posneti rečni prizori morda prikličejo v spomin druge amazonske filmske pustolovščine, toda režiser v bližnjem planu ves čas ohranja Terezo ter tako slavi njeno upornost in igrivost, pa tudi njeno telesnost in iz nje izhajajočo intimo, ki je pri prikazu starejših sicer na filmskem platnu pogosto spregledana. Film namreč bolj kot distopično svarilo deluje kot razprava o starizmu danes, o izključujoči nevidnosti starejših in o tem, kako poenostavljeno družba pogosto išče rešitve zanje in kako zlahka jim s tem odvzame avtonomno odločanje o tem, kako bodo preživeli starost. Recenzijo je napisala Petra Meterc. Iz oddaje Gremo v kino.
July 20 · 8 min
Janez Vrečko: Čas ≡ prostor
Piše Tjaž Mihelič, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Trojni enačaj, ki zaznamuje naslov knjige Čas ≡ prostor komparativista in enega najprodornejših raziskovalcev kosoveliane Janeza Vrečka, nas postavlja v osrčje novega branja Srečka Kosovela. Matematični znak ≡ se bere kot »je identično« in torej ne pomeni istega stanja kot pri dvojnem enačaju, ki pomeni »je enako«. Razlikujeta se v tem, da slednji predpostavlja dve pojavnosti z enako vrednostjo, trojni enačaj pa med dve pojavnosti vnaša enopomenskost, eno ima zdaj še drugo ime, ki je s prvim popolnoma skladno, identično, eno. V našem primeru je naslov monografije povzet iz Kosovelove misli: »Čas in prostor je samo dvoje relacij relativnosti v kozmičnem prostoru, ki je sinteza čas ≡ prostor. Nova mistika, mistika časo-prostora.« Razumevanje časa, ki je prostor, in obratno v luči kvantne mehanike, je zaznamovalo Kosovelovo razumevanje poezije. Enost stvari se je prelila v njegov, lahko rečemo njegov, konstruktivizem, ki ni le umetniška smer, ampak način življenja. Enost stvari je bila njegova zahteva, poziv: enost človeka in »prirode«, vsebine in oblike, kozmosa in prostora. »Črke rasto v prostor,« je zapisal. Vrečkov izziv pri predstavitvi Kosovela ni samo lotiti se ga kot pesnika, temveč tudi kot izjemnega misleca. Namen monografije je zlasti slednji. Vrečko je monografijo je zasnoval skozi 10 poglavij in uvod. Ta nas prav zares uvaja, saj avtor v njem predstavlja svoje zasnove za pričujoče delo, v obrisih začrta poteze, ki jih nato skozi knjigo jasneje izriše, svojo raziskavo pa sopostavi k drugim raziskavam Srečka Kosovela. Ob tem se mi zdi vredno izpostaviti njegov odnos do korifeje slovenske primerjalne književnosti Antona Ocvirka. Če je šlo, kot sam pravi, v njegovi monumentalni pregledni monografiji o Srečku Kosovelu iz leta 2011 za nekakšno apologijo Ocvirka, ki ga je prvi povezal s konstruktivizmom, tu do njega vzpostavi distanco in opozori tudi na njegove zmote. Pri tem se na primer ustavi pri njegovi izdaji Integralov. V uvodu tudi jasno zapiše, da so se danes uveljavljeni pojmi kvantne mehanike pojavili večinoma po Kosovelovi smrti, tako da moramo biti pri njihovi aplikaciji na Kosovelovo poezijo previdni. Omenja pa, da jih je Kosovel »zaznaval«, »intuitivno prišel do spoznanj, ki so bila blizu spoznanjem Plancka, Einsteina, Bohra in drugih fizikov. Kako rešiti nastalo zagato?« Deset nadaljnjih poglavij bi lahko razdelili na tri dele. Poglavji Kosovelove definicije konstruktivizma in Spopad med Kosovelom in Černigojem prinašata splošnejše opazke o Kosovelovem konstruktivizmu ter zlasti slednje postavlja Kosovela ob bok njegovim sodobnikom in primerja njihovo dojemanje konstruktivizma z njegovim. V sedmih preostalih poglavjih Vrečko interpretira konkretne pesmi in iz njih izpeljuje Kosovelovo razumevanje kvantne mehanike. Podrobneje se ukvarja z njegovim manifestom Mehanikom in ga poveže z njegovimi protomanifesti ter kanoniziranimi pesmimi Kalejdoskop, Monolog, Sferično zrcalo, Srce v alkoholu, Kons 5 in Tragedija na oceanu. Tretji del monografije pa predstavlja zadnje poglavje z naslovom Sam moram vse dopolniti, v katerem se loteva Kosovelove bolezni in smrti, njegovega odnosa do komunistične partije, sodelovanja z organizacijo TIGR in razumevanja revolucije. Najprej bi želel spregovoriti o podnaslovu Ob stoti obletnici smrt Srečka Kosovela, ki ni posrečeno izbran. Knjiga je res izšla v njegovem letu in bo tako zasluženo deležna več pozornosti, kot bi je bila verjetno zunaj tega, vendar presega nekakšno jubilejno izdajo. To lahko izberemo iz avtorjeve pisave, saj gre za pionirsko delo tako v Kosovelovem primeru kot tudi sicer. Po branju monografije ne moremo več brati Kosovela, kot smo ga doslej. Po drugi strani pa prinaša navdihujoče branje pri povezovanju umetnosti z znanostjo in nudi tudi svojevrstno metodološko oporo za drugačno branje pesmi tudi drugih avtorjev. Boljši podnaslov bi bil tako takšen, ki bi nas dejansko usmerjal na vsebino, kazal v notranjost dela. Kvantna prepletenost, ki bi jo Kosovel lahko zaznaval, z njim pa korespondiral njegov pojem prozornosti iz pesmi Prerojenje (»Sam, sam, sam moram biti, / vsako telo neprozorno v prozornost preiti«) je ves čas prisotna. Tudi prepletenost sicer je značilnost monografije. Vrečko k posameznim vzorčnim pesmim vpleta številne druge Kosovelove pesmi, aforizme in mnoga znanstvena dela. Kdaj do onemoglosti, kdaj do vrtenja časa. Kaj želim reči? Da se mi je ob branju monografije večkrat zazdelo, da berem že argumentirane stvari, ki so zdaj spet še enkrat argumentirane, da berem aforizme, ki so že korespondirali s prejšnjimi ugotovitvami. Ob njih pa fizikalne dokaze zanje, ki so bili objavljeni mnogo pozneje. Ali je denimo »mistična luč teorije« res v povezavi z Bohrovo atomsko mistiko, kot so drugi imenovali njegovo interpretacijo fizike leta kasneje? Ali Kosovel piše »prav o tem« – čeravno pojave samo zaznava – torej o singularnosti, točki z neskončno gostoto, ki nastane pri črnih luknjah, v kateri se čas ustavi, ko beremo verz: »Ura večnosti se je premaknila v Nič.« Neposredno zatem pa droben citat iz knjige slovenskega filozofa Marka Uršiča, ki ga ob tej sopostavitvi ne morem brati kot dokaz k izpeljani temi. Kot bralec si želim več prostora, ki bi znal zajeti in biti, se imenovati čas. Več prostora, s tem mislim na daljše odlomke pesmi, na daljše citate, če ti podpirajo tako pomembne teze. Ob tem bi si želel več časa, historične perspektive, a nikakor ne historizma. Nekaj tega bi bilo v obstoječem besedilu mogoče navesti namesto komparativističnega navajanja med besedilom z zgodovinarskimi opombami pod črto, kjer bi bil izpisan celoten bibliografski podatek, za katerega bi vedel, kdaj je izšel. Pri pesmih bi si kot bralec želel izpostavitve tega, kar lahko najdemo v povezavi s kvantno mehaniko pri določeni pesmi, ob koncu pa sklepno poglavje, ki bi povzelo glavne ugotovitve Kosovelovega »zaznavanja« teh pojavov v pesmih. Pomembni študiji to pritiče, zlasti takšni. Morda najbolj nazoren primer tega je v uvodu izpisana množica Kosovelovih doslej neinterpretiranih zapisov, primer tega je v začetku kritike naveden. Nekateri v nadaljevanju dobijo svojo časovnost, drugi ne. A če se vrnem h kvantni prepletenosti, je monografija kažipot, namig, ki ga razume dobronamerni bralec, drugačnega pisanja. Janez Vrečko v monografiji Čas ≡ prostor postavlja nove temelje za razumevanje Kosovelove poezije in poezije, umetnosti sicer. S tem pa tudi podlago za nove interpretativne izzive. Ponuja nam metodološki in epistemološki zgled. Ponuja nam, rečeno s Kosovelom, dejanje, gibanje vseskozi. Od nas zahteva naše lastno dejanje. Ne biti dani na dvoje, ampak biti eno.
July 20 · 5 min
Tone Perčič: Dežela
Piše Muanis Sinanović, bere Igor Velše. Tone Perčič je pisatelj, ki se ga literarna zgodovina in bralstvo spominjata predvsem po romanu Izganjalec hudiča, ki je leta 1995 prejel nagrado kresnik in v slovensko literarno krajino posegel kot presenetljiv postmodernistični rez. Presenetljiv tudi zato, ker je bil Perčič takrat, kakor je še danes, v literarnih krogih skrivnostna, nepoznana osebnost. Leta 1998 je izginil z leposlovnega prizorišča in leta 2000 izdal še monografijo o prostozidarstvu. Roman Dežela je njegova prva knjiga po četrt stoletja. Vsi omenjeni podatki vzpostavljajo draž in suspenz pričakovanja. Če bi morali vsebino romana Dežela zajeti v en sam stavek kot zapis na platnici, bi lahko zapisali nekaj takega: to je mešanica Kafke, Lyncha in Atomik Harmonika. Zveni banalno, a je lahko ustrezna popotnica. Ne glede na to, da je vzporednice s Kafko avtor kritiziral že v enem redkih intervjujev, v davnem obdobju, ko je prejel nagrado kresnik. A tej referenci se ne moremo ogniti. Glavni lik romana, inženir Hundek, je namreč zapleten v klobčič zahtev, ki si jih ni sam izbral in katerih uresničitev se mu strukturno izmika oziroma je kar nemogoča. Vnaprej je obsojen na poraz in sodbo. Po intenzivnem prepričevanju treh odposlancev Dežele, ki ga na videz prijazno, v resnici pa vsiljivo in manipulativno mamijo v njegovi deželi Kenek, se odpravi v omenjeno Deželo, kjer mora zgraditi most. Izkaže se, da je to poskušal že nekdo pred njim, a se je projekt sfižil. Ali pa v resnici ni nihče tega poskušal in je šlo za nekaj drugega? Resničnost se nam stalno izmika, vsak občutek trdnih tal pod bralskimi nogami je zgolj kratkotrajen. V tem se odraža lynchevski element. Režiser je znal logiko sanj v filmu izvrstno upodobiti in to uspeva tudi Perčiču v romanu. Absurdnosti, anahronizmi in jezikovne premestitve se vrstijo, smisel celotnega dogajanja, pa se ves čas izmika. Priče smo nenehnim sanjskim rezom, ki preprečujejo uresničenje pričakovanja in ga prelagajo v prihodnost, to uresničenje pa se nam iz poglavja v poglavje zdi bolj nedosegljivo. Sanjskost sveta se odraža tudi v nedomačni mešanici zloveščega in sproščenega, humornega in grozljivega; kolikor bolj je nekaj grozljivo in zlovešče, bolj je sproščeno in humorno ter obratno. Pola sta neločljivo soodvisna. Potem pa so tu seveda še sanje v sanjah … V romaneskni simboliki bi morda lahko iskali tudi sledi avtorjevega interesa za prostozidarstvo. Hundek se znajde v nekakšnem skrivnem društvu, ne da bi sam to hotel in ne da bi mu lahko ušel. Tudi gradnja mostu bi lahko aludirala na simbole tega gibanja. Po drugi strani bi lahko šlo tudi za alegorijo tranzicijske Slovenije, slovenske družbe kot skrivnega društva, utemeljenega na mimikriji, z absurdnimi gradbenimi projekti in tajkunskimi podvigi, z delitvijo na podeželje in mesto, na zdravo kmečko pamet in norost. S srednjeevropsko vnaprejšnjo obsojenostjo posameznika na podreditev kolektivu po poti pasivne agresije. V tem je element, ki ga povezujemo z imenom Atomik Harmonik. Vendar nobeno branje ne sme biti redukcionistično. Roman vselej sledi lastni notranji logiki razvoja, za katerega je značilno stalno spodmikanje smisla. V tem se sooči tudi z nekaterimi problemi. Ker se razrešitev strukturno odlaga, se lahko vleče tudi tekst, ki hodi po tanki liniji med duhovitostjo in duhovičenjem – od duhovitosti pa je, kot smo omenili, odvisen tudi učinek groze. Pojavlja se vprašanje, ali se bo zgodba ohranila na robu med ambivalentnimi sanjami in bralsko nočno moro, med dražljivim uhajanjem smisla in razpadom v nihilistični kaos. Kljub občasnemu nihanju se Dežela vendarle obdrži na nogah pri svojem zahtevnem romanesknem projektu. Branje za tiste, ki jih poleg trendovske književnosti, primerne za populariziranje na družbenih omrežjih, zanimajo tudi nagajivi zdrsi v nezavedno trendov, za katere je potrebnega tudi nekaj prefinjenega občutka za anahronizme.

Showing 41–60 of 64 episodes